Tekst in fotografije: Blaž Dominik
Na naši poti po Patagoniji nas je bilo v skupini pet, od tega ena ženska, Sonja. Ko sem v Buenos Airesu postavil nagradno vprašanje (kje se je rodil Francesco Illy-smo šli mimo reklame za kavo), je nanj pravilno odgovorila prav Sonja. In po dveh dneh mi je povedala, kaj si želi za nagrado – da jo slikam s Fitz Roy-em. Rekel sem – prav, izbire tako ali tako nisem imel, ampak želja je bila res konkretna. Kako naj ji zagotovim, da bomo dejansko videli goro, ki je znana po tem, da jo obdajajo oblaki, kaj šele, da se bomo lahko slikali z njo…
Potem pa je Sonja vso zadevo še popestrila. Povedala nam je zgodbo o slovenski odpravi, ki si je lani želela preplezati Fitz Roy. Mesec dni so v Chaltenu čakali, da se vreme izboljša, potem pa se vrnili nazaj v Slovenijo. Brez, da bi dosegli svoj cilj. Mi pa smo v Chaltenu prenočili le dve noči in res nismo imeli časa čakati.
Ko smo na poti zavili do Rute Cuarente, smo zagledali prve gore. Pa še niso bile prave. Pot smo nadaljevali, se vozili še kakšne pol ure, ko se je kakih 20 kilometrov stran pokazal obris, za katerega smo se strinjali, da je Fitz Roy! Hitro se je na avtobusu začutil optimizem, nasmejani obrazi, meni pa se je odvalil kamen od srca (verjetno ne rabim poudarjati, da sem komaj čakal, da portretiram Sonjo in odplačam svoj dolg). Ni minilo dolgo, ko smo se prvič ustavili na »fotopavzi«. Pa drugič, tretjič in tako naprej. Vedno pa je bil v prvem planu Fitz Roy (z in brez Sonje 😊).
Bližje smo bili, lepši je bil pogled in bolj ostre so bile gore. Prvi dan na manjšem vzponu je bil čudovit, kmalu pa je prišel drugi dan v Chaltenu. Po treh urah hoje smo se skoraj vsi odločili, da gremo do Lagune de los Tres – kljub temu, da smo vedeli, da je vzpon hud (400 metrov višinske razlike v kilometru poti) in da nas po povratku čakajo še tri ure hoje do hotela. Vreme je bilo prelepo in pogled na Fitz Roy prečudovit, da bi priložnost izpustili iz rok.
Čudovito vreme nas je spremljalo tudi naslednji dan, ko smo se povzpeli do lagune Huemul. Prišli smo gor in bili sami, pred nami pa ledenik, čudovito jezerce in rdeče rože. Ter seveda pogled na Fitz Roy še z druge strani.
Še teden dni kasneje, ko smo se peljali proti letališču, se je v daljavi videl obris Fitz Roya, Poincenota, De Saint Exuperya. Skozi celo potovanje sploh nismo imeli priložnosti ugotoviti, zakaj so domorodci goro poimenovali Chalten – kadeča se gora.
Blaž Dominik
P.s.: Veš morda, po komu se gora imenuje Fitz Roy;)? Za nagrado lahko tudi tebe slikam skupaj z njo, ko bova tam 😊.
