»Vsi ljudje sanjajo, toda ne na enak način. Eni sanjajo ponoči v zaprašenih kotičkih svojih misli, se zjutraj zbudijo in ugotovijo, da so sanje izginile. Drugi, bolj prodorni, sanjajo podnevi. Z odprtimi očmi so sposobni svoje sanje spreminjati v resničnost.« … je v svojih spominih zapisal Lawrence Arabski.
Naša jordanska pravljica je po dolgem sanjarjenju končno postala resničnost.
Šest dni – šest ljudi. Majhno skupinico sprejme topla in sončna bela prestolnica Amman. Prvi pozdrav in že se začne naša pravljica.
Jordanija je pretežno puščavska dežela. To pa še zdaleč ne pomeni, da je dežela dolgočasna in enolična. V sebi skriva toliko raznolikosti, razgibanosti in naravnih lepot, da se je preprosto ne moreš naveličati. Poleg bogate zgodovine in svetovno znane Petre, Jordanija ponuja še veliko več.
Mrtvo morje in z njim najnižje ležeča kopenska točka na Zemlji sta bila naš prvi postanek. Tu smo se predali lahkotnemu lebdenju v vodi slanega jezera in si privoščili kramljanje ob vodni pipi. Potem pa dvig na jordansko planoto in še višje, na goro Nebo. Od tam smo, tako kot Mojzes, zrli v Obljubljeno deželo. In prav tako kot Mojzes, vanjo nismo vstopili … Smo si pa ogledali slavni mozaik Svete dežele in spoznali sam proces njegove izdelave. Barvit sončni zahod smo dočakali v Petri, a smo jo, za goro Šara, nedotaknjeno pustili do naslednjega dne.
Eden najlepših krajev na svetu je vreden celega dneva. Dan, strnjen v slabih 20 kilometrov. Skrivnostni vhod, soteska, zakladnica … vzpon do žrtvenega oltarja, samostan … poezija v kamnu. Razgledna točka ponuja pogled na dolino Arabo. Razgled smo začinili s skodelico sladkega čaja z žajbljem – presenečenje beduinskega prijatelja Atifa. Spet pa je s svojo lepoto presenetil tudi sončni zahod.
Tretji dan se je pričel z vožnjo po slikoviti Jordanski planoti proti Wadi Rumu. V daljavi uzrta čreda kamel je botrovala našemu postanku. Zapletemo se v pogovor z lastnikom kamel, beduinom. Izvemo, da je lastnik 17-ih kamel, mož dveh žena in oče kar 17-im otrokom.
Wadi Rum, Rožnata puščava … Puščava nas poveže z Lawrencem Arabskim, ki je tu živel v začetku 19. stoletja. Za dobrodošlico nas pričaka peščena megla, ki se je obdržala v zraku po peščenem neurju. Nastanitev v beduinskem taboru in tradicionalno beduinsko kosilo nam povrneta moči za krajše potepanje. Zaradi slabe vidljivosti se odločimo za sproščeno pohajkovanje po bližnji okolici. Tudi štirje mladeniči se s svojimi kamelami rajši skrijejo v zavetje in si med čakanjem privoščijo čaj. ”Camel ride?” ponudi najstarejši, oblečen v čisto belo galabejo. In že je na kameli zadnja od nas – Suha. Kot nalašč, saj tokrat prvič sedi v sedlu te običajno tovorne živali. Fantje se medtem odrečejo čaju in z žrebom določijo kdo od njih bo skupino peljal še na polurno ježo. Tako, kot je muhasto vreme, tako so muhasto razpoložene tudi kamele, kar pa naredi ježo še toliko bolj zanimivo in doživeto. Preostanek poti opravimo peš, dan pa zaključimo v taboru s pravo beduinsko večerjo, beduinskim plesom z orientalsko plesalko, vonjem po vodni pipi, sladkim čajem ter v nestrpnem pričakovanju naslednjega dne …
Eden najlepših predelov Arabske puščave se proti jutru počasi umiri. Prebudimo se v njegovo značilno zlato-rdečo pokrajino. Dva dneva pohajkovanja po Wadi Rumu, ki je raznovrstna kombinacija peščenih dolin in skalnatih klifov, sta presegla vsa naša pričakovanja. Večino poti smo prehodili izven zavarovanega območja parka, zato smo srečali le redko katerega turista. Med hojo je bilo oblačno in ves čas je rahlo deževalo. Prav zaradi tega hoja ni bila naporna, saj so oblaki in dež prijetno ohlajali ozračje.
Naš cilj je bil med drugim tudi naskok na najvišjo goro Jordanije, ki se nahaja na skrajnem jugu države, na meji s Savdsko Arabijo. Gora Umm Adammi je s svojimi 1832 m tudi odlična razgledna točka. Odtod pogled seže od sosednje dežele, do Wadi Ruma, ob lepem vremenu pa vse do Rdečega morja. Namesto Rdečega morja v daljavi smo lahko od blizu opazovali precej rejeno rumeno miš, ki je ravno tako osvojila vrh. A naše poti so se kmalu razšle. Rumena miška je ubrala svojo mišjo pot, nas pa je pot vodila nazaj proti civilizaciji in v domovino.
Šest dni, šest ljudi. Pravljica je zaključena. Začela se je z Mrtvim morjem, najnižjo zemeljsko točko, končala pa z osvojitvijo vrha gore Umm Adammi, najvišje točke v Jordaniji. Vreme nam je ponudilo redko pustolovščino v peščeni megli, v puščavi pa smo doživeli tako dežne kaplje, kot tudi sonce in vročino … In vse to v samo šestih dneh potovanja po Jordaniji.
Marjana
