Piše: sopotnica Mateja
Križarjenje po Italiji, Grčiji in Turčiji >>
Ne zgodi se velikokrat, da se prosti čas uskladi s priložnostjo za potovanje, a ko se je, sva jo morali izkoristiti. Tako je malo pred jesenskimi počitnicami – praktično v zadnjem trenutku – padla odločitev za križarjenje po Sredozemlju. Odlična odločitev! Podaljšek poletja, jesenski odklop, počitnice v stilu, ki ga še nisva doživeli.
Začetek doživetja in plovba
Pot smo začeli v Civitavecchii, pristaniškem mestu kakšnih 40 km severno od Rima. Vkrcanje na ladjo je potekalo gladko in takoj je bil čas za raziskovanje. Preizkusili sva samopostrežno restavracijo, se sprehodili po ladji, namestili v kabini in izkoristili preostanek dneva za sončenje na zadnji palubi, od koder sva pozno popoldne opazovali izplutje. Prvi vtisi so bili odlični! Zvečer pa sva odšli na večerjo v restavracijo, kjer smo se vsak večer podružili z našo skupino in je bila vredna svojega obiska.
Podobno aktiven je bil tudi naslednji dan, ko smo cel dan pluli proti Turčiji. Predvsem sva ugotovili, da se na ladji ves čas nekaj dogaja! Aktivnosti je res veliko: od jutranjega raztezanja na palubi, različnih športnih aktivnosti, skupinskih tekmovanj, ustvarjanja, do karaok, plesnih ur in žive glasbe, ki se vsak večer vrti v več različnih barih po ladji. Skoraj težko se je bilo odločiti, kaj vse želiva izkusiti, a sva dobro izkoristili dan in se za konec še sprostili v jacuzziju.
Prvi postanek: Grčija – Mykonos
Tretji dan smo pripluli do prvega postanka – Grčija! Že iz ladje smo lahko občudovali čudovit pravljični pogled na mesto z belimi hišami in modrimi polkni. Zasidrali smo se v novem pristanišču, tako da smo se najprej z water taxijem odpeljali do starega pristanišča, v mesto Mykonos. Vodnica Urška nas je peljala skozi mestu, nam predstavila zgodovino in pokazala glavne znamenitosti; poleg cerkvic, hiš in ulic ter mlinov na veter so to tudi mački, ki jih je na otoku res veliko. Midve sva bili definitivno navdušeni. 🙂
Čas je bil tudi za samostojno raziskovanje mesta, malico ob mlinih na veter ali preizkušanje grške kulinarike ob sončnem zahodu. Ker smo izpluli šele v poznih večernih urah, pa smo lahko v mestu ostali do večera in začutili še večerni utrip, ki je bil živahen kljub temu, da se poletna sezona tudi tam počasi končuje.
Barvita Turčija – Kusadasi in Marmaris
Naslednji dan smo prispeli v Turčijo. Ta se je že na prvi pogled pokazala v vseh svojih barvah. Najprej smo se zasidrali v mestu Kuşadası, od koder smo z lokalnim vodnikom odšli na izlet v Efez. To je bilo staro grško mesto, ki je cvetelo od 10. st. pr. Kr., leta 129 pr. Kr. postalo del Rimske republike, ko je v največjem razcvetu živelo tudi do 225.000 ljudi. Že med ogledom mesta smo začutili, da je bilo v svojem času veličastno, posebej Celzova knjižnica (v tistem času tretja največja knjižnica starega sveta), od katere je danes ostalo le pročelje. Lokalni vodnik nam je zelo zanimivo povedal precej o grški mitologiji, ki je imela velik vpliv na arhitekturo, tako kot celotna grška kultura na prihodnost in so njeni vplivi vidni še danes.
V Efezu je stal tudi Artemidin tempelj, eden od sedmih čudes antičnega sveta. V muzeju smo si ogledali projekcijo njegovega nastanka, nato pa se odpeljali do mesta, kjer je stal – od 127 stebrov je danes ostal le še eden.
Izlet smo nadaljevali še s pokušino turških sladic (turški med – ki je drugačen kot ta, ki ga prodajajo pri nas), preizkusili smo lahko tudi sveže stisnjen sok granatnih jabolk, ki so značilna za Turčijo; nato pa smo obiskali prodajalno usnja, kjer pridelujejo najtanjše usnje na svetu, narejeno iz ovčje kože. V Kuşadasıju sva se za konec sprehodili skozi mesto in obiskali mestni bazar.
Naša druga turška postojanka je bilo pristaniško mesto Marmaris. Mestece, ki je spominjalo na naš Piran, je bilo preprosto, z veliko jadrnicami v marini, mestnim bazarjem in ozkimi uličicami, ki so vodile do manjše trdnjave sredi mesta. Skupaj z vodnico smo se sprehodili po mestu in si ogledali znamenite stare hotele, kjer so v preteklosti prenočili mornarji, nato pa se podali na mestni bazar. Odkar je bila naša vodnica nazadnje tam, so ga celo prenovili, in zdaj je delno odprt in le delno pokrit. V njem sva našli marsikaj – od oblek, čevljev, turških slaščic, nakita in seveda raznoraznih spominkov, pa tudi barvitih začimb in značilne turške kulinarike.
Na križarki se vedno nekaj dogaja!
Tudi na dan plovbe ni bilo dolgočasno. Na križarki se je ves čas nekaj dogajalo in vsak je lahko našel kaj zase. Najin najljubši prostor je bil Black & White Lounge, kjer so potekale ure plesa in ob večerih ples ob živi glasbi.
Vsak dan sva začeli z zajtrkom v samopostrežni restavraciji na eni od zgornjih palub, s pogledom na morje. Hrana je bila seveda odlična! Izbire je bilo veliko in buffet je bil odprt skoraj cel dan, tako da se je vedno dalo skočiti po kakšno sladico ali sadje. 🙂 Še boljše pa so bile večerje, ki smo jih jedli v postrežni restavraciji: vsak dan je bil na voljo tri hodni meni z več izbirami med predjedmi, glavnimi jedmi in sladicami, kdaj smo jih naročili tudi več.
Čez dan se je dogajalo na različnih prostorih ladje, ob vodnem parku zunaj je bilo vedno kakšno plesno razgibavanje, nekje 24-urno sestavljanje sestavljanke, spet drugje ustvarjalne delavnice ali aktivnosti za otroke. Če nisva bili na uri plesa, sva se sprostili v bazenu in izkoristili dan na soncu. Večerji pa je vedno sledil večerni show v teatru. Pravi spektakel plesa in petja, vsak večer z drugačno vsebino, ki se ga je vedno splačalo pogledati! Dan pa se je običajno zaključil še s kakšno uro plesa ali tematske zabave. 🙂 Vsak večer je bil namreč tematski večer: gala, tropski, 80-ta in “white night” – ta nama je bil še posebej všeč, saj so bili vsi oblečeni v belo.
Zaključek v Italiji – Neapelj in Pompeji
Zadnji postanek smo naredili še v Neaplju, kjer sva šli na izlet do Pompejev. Tudi to je bilo mesto s svojo zgodbo … še bolj veličastno kot Efez! Sprehodili sva se med ruševinami mesta, ki ga je leta 79 uničil izbruh vulkana Vezuv in zasul s pepelom. Neverjetno je bilo videti ohranjenost celotnega mesta, ki res ni bilo majhno. Poleg dveh amfiteatrov, manjšega in večjega, glavnega trga, ulic, kopališča in drugih pomembnih točk sva si ogledali tudi ohranjene vile premožnejšega prebivalstva. Pretresljivo pa je bilo videti kipe ljudi, ki jih je ohranil pepel. Pompeji so definitivno vredni ogleda!
Po prihodu nazaj v Neapelj sva si na kratko ogledali še mesto v večernem utripu, nakupili potrebne spominke in se za zadnji večer vrnili na ladjo.
Zanimivosti našega križarjenja
Križarjenje je izkušnja potovanja, ki se je ne da primerjati z ničemer drugim – bivanje v plavajočem hotelu na vodi, kjer zaspiš v enem in se zbudiš v drugem mestu. Na naši poti je bil predvsem nenavaden premik ure, ki se je v Sloveniji zgodil iz sobote na nedeljo. Ker pa smo mi vmes menjali časovne pasove, je šlo malo drugače – ko so doma premaknili uro nazaj, je mi nismo, saj smo bili naslednji dan v Grčiji, ki je bila eno uro naprej. Nato smo jo za v Turčijo premaknili še eno naprej, potem pa v dveh dneh postopoma za dve uri nazaj. Vmes smo imeli namreč en dan plovbe, ura na ladji sredi Sredozemskega morja pa tudi nima posebnega pomena. Je bilo pa malo komplicirano, saj ura na telefonu ni nujno sodelovala z našim ladijskim časom. 🙂
Glede plovbe smo imeli srečo, da je bilo morje večinoma precej mirno. En dan, na poti iz Turčije proti Italiji, pa smo vseeno izkusili malo bolj razburkano, saj so bili zaradi vetra precej visoki valovi. V kolikor prejšnje dni nismo niti čutili premikanja ladje, se je ta dan kar precej majala, kar je povzročilo tudi nekaj morske bolezni. Zanimivo pa je bilo, da je ta minila v trenutku, ko se je morje umirilo. Tako da smo lahko zvečer izkoristili dogajanje, ki ga je ponujala križarka.
Zanimiva izkušnja je bilo tudi preživljanje časa brez signala, saj ga na odprtem morju ni. Mogoče se je sicer priklopiti na ladijsko omrežje, vendar midve nisva kupili paketa, ki bi nama omogočal dostop do interneta. Pa je bilo super! Da sva se lahko za nekaj dni popolnoma odklopili in so bile res počitnice brez skrbi. 🙂
Še ena zanimivost: križarjenje ne poteka tako, da se vsi vkrcamo in izkrcamo v istem mestu, kot sva sprva mislili – ko sva se midve vkrcali, je bila približno polovica ljudi že na ladji. Nato so se nam pridružili novi potniki tudi v Grčiji in Italiji, nekateri pa so se tam izkrcali. Križarka je celo poletje delala krožno pot po Sredozemlju, kot smo jo naredili mi, po koncu najinega potovanja pa je odšla čez ocean v toplejšo Brazilijo. Nama je bilo kar žal, ko sva morali križarko zapustiti.
Tole križarjenje je bila res nepozabna izkušnja – jo je vredno doživeti? Vsekakor! In tudi midve se še vrneva!
