Piše: sopotnik Alen Oblak
Zbrane slike in spomini pričajo o našem raziskovanju legendarnih mest, ki so nekoč bila domovanje bogov in boginj. Začetek je bil v mestu modrosti, Atenah, kjer smo odkrivali filozofijo in umetnost ter se izgubljali med antičnimi templji. Nadaljevali smo pot v mistični Korint, Tolo, Mikene in Navplij, kjer smo oživljali zgodovino. Monemvasija, Areopoli, Kalamata – vsako mesto je prineslo svojo zgodbo, vsak kamen je nosil sled zgodovine, vsak sadež svoj okus. Olimpija, kraj športnih junakov, Dodona z mogočnim hrastom prerokbe, Ioanina s slikovito pokrajino in Meteora, kjer smo se povzpeli do v nebo dosegljivih samostanov – vse to so bili koraki našega potovanja.
ATENE – prestolnica boginje Atene
V Atene smo prispeli v nočnih urah in pred pristankom opazovali lučmi osvetljeno Akropolo, kamor smo se naslednje jutro tudi odpravili.
Prva izmed mnogih zgodb grške mitologije: »Na tem hribu, kjer danes stojimo med ostanki marmornih stebrov, se je po izročilu zgodil pomemben trenutek v grški mitologiji. Tukaj sta se srečala bog morja Pozejdon in boginja modrosti Atena, vsak s svojo željo, da postane zaščitnik mesta. Pozejdon je s trozobcem udaril v skalo in iz nje privrel slan izvir – dar moči in obljuba pomorske premoči. Atena pa je zasadila prvo oljčno drevo, simbol miru, plodnosti in trajnega bogastva. Ljudstvo se je odločilo za Ateno, njen dar pa je obetal življenje in prihodnost. Od tedaj se mesto imenuje Atene, oljčno drevo pa je postalo simbol njihove identitete. Ko hodiš med razvalinami Akropole, se skoraj zdi, da v vetru še vedno odmeva šepet tiste prastare odločitve.«
Na vrhu Akropole stoji veličastna zbirka svetišč, ki pričajo o nekdanji veličini antičnih Aten. Vstop vodi skozi Propileje, mogočen vhod, ki že sam po sebi vzbuja spoštovanje. Ob njem se dviga eleganten tempelj Nike, posvečen boginji zmage. Osrednje mesto na planoti zavzema Parthenon, simbol antične umetnosti in popolnih proporcev, posvečen Ateni Partenos. Nedaleč stran stoji še Erehtejon, tempelj s kariatidami – kamnitimi devami, ki nosijo streho svetišča. Pot nas je kmalu vodila v izgubljanje po ulicah Aten, kjer se med vonjem kave in toplino kamnitih pročelij skriva vsakdanjik sodobnega mesta. Ulicam vladajo mačke – samozavestne, počasne in dostojanstvene, kot bi bile današnje boginje, ki še vedno bdijo nad Atenami. Med sprehodom smo zašli v Anafiotiko, četrt pod Akropolo, s svojimi belimi hišicami in ozkimi potkami, ki spominja na idilično otoško vzdušje. Na trgu Sintagma smo se ustavili ob menjavi straže pred parlamentom, kjer v popolni sinhronosti korakajo evzoni v tradicionalnih uniformah s pahljačastimi cofki na čevljih. Vsak njihov gib je bil kot spoštljiv poklon zgodovini in ponosu naroda.
Na koncu nas je pot zanesla še do Panathenaic stadiona, edinega na svetu, zgrajenega v celoti iz belega marmorja, kjer so nekoč potekale panatenejske igre in kjer je leta 1896 zaživel olimpijski duh. Sedeti na njegovih tribunah pomeni začutiti dih tisočletij – od antičnih tekov do sodobnih olimpijskih plamenov.
KORINT – mesto, ki ločuje in združuje
Pot nas je vodila naprej, proti Korintu, mestu, ki ga je skozi stoletja zaznamovala trgovina, vojska in mitologija. Že od daleč nas je očaral Korintski prekop, mogočna brazda, ki povezuje Egejsko in Jonsko morje. »Le kdo je zgradil to veličastno povezavo – človeška roka ali mistična bitja?«
Prekop so načrtovali že antični Grki, a narava je bila predoliko izziv. Cesar Neron je bil eden prvih, ki se je lotil gradnje, vendar ga je njegova nenadna smrt ustavila. Šele konec 19. stoletja so ga dokončno izkopali in danes ladje drsijo skozi ozki kamniti kanjon. Korint ni bil pomemben le kot pomorska povezava. V antiki je bil mogočno polis, ki se je večkrat zapletel v vojne z Atenečani in Spartanci. Mitologija tudi tu ni manjkala: »Korint je bil po legendi dom junaka Belerofonta, sina boga Pozejdona, ki je ukrotil krilatega konja Pegaza in premagal pošast Himeró.«
TOLO – ljubko mestece za dušo
Noč smo prespali v mirnem obmorskem mestecu Tolo, kjer šumenje valov uspava bolje kot katerakoli pesem. Pogled na bližnji otoček je vzbujal občutek filmske scenografije, kot v nadaljevanju filma Mamma Mia.
MIKENE – kjer zreš zgodovini v oči
Naslednje jutro nas je pot vodila v notranjost Peloponeza – proti mogočni Atrejevi zakladnici, znani tudi kot Agamemnonov grob. Pred nami se je odprla kupolasta grobnica, zgrajena iz ogromnih kamnitih blokov, ki se v popolnem loku dvigajo v nebo. Tehnika gradnje, stara več kot tri tisoč let, še danes vzbuja spoštovanje – kako so brez sodobnih strojev ustvarili takšno popolnost? Vhodni portal, nekoč obdan z bleščečimi bronastimi ploščami, je moral v očeh antičnih Grkov resnično izgledati kot vrata v kraljestvo mrtvih. Nedaleč stran ležijo Mikene, središče mikenske civilizacije in dom ene najmočnejših dinastij grške mitologije – Atrejevske hiše. Legende pravijo, da je tu vladal kralj Agamemnon, vodja grške vojske v trojanski vojni. Mikenska zgodba pa ni le zgodba o vojni in slavi, temveč tudi o tragičnem prekletstvu. Hišo Atrejevo so preganjali umori, izdaje in maščevanja – od Atreja, ki je bratu postregel z mesom lastnih otrok, do Agamemnona, ki ga je po vrnitvi iz Troje ubila lastna žena Klitajmestra. V mestu še vedno straži Levja vrata, prvi znani spomenik z monumentalno skulpturo v Evropi. Ko stopiš skozi vrata, dobiš občutek, da vstopaš v svet med zgodovino in mitom – v kraljestvo, ki je rodilo tako epske junake kot tragične usode.
Med zakladi, ki so jih izkopali v mikenskih grobnicah, pa je nekaj, kar jemlje dih – posmrtna maska iz zlata, imenovana tudi Agamemnonova maska. Ko se zazreš vanjo, se zdi, da čas izgubi pomen. Zlato, ki je stoletja ležalo v temi, zdaj sveti pred tvojimi očmi in v njem se zrcali obraz nekdanjega kralja ali junaka. Vsaka poteza na maski je hkrati stroga in mirna – kot da smrt ni bila konec, temveč pot v večnost. Veličastnost predmeta ni le v dragocenem materialu, temveč v misli, da se skozi njega ozremo v obraz človeka, ki je živel pred tremi tisočletji, morda celo tistega, ki ga opevajo Homerjeve pesnitve. Občutek ob pogledu na masko je skoraj mističen – kot da ti za trenutek dovoli srečanje s preteklostjo iz oči v oči.
NAVPLION ali kar NAVPLIJ – kjer je Slovenija pustila svoj pečat
Pot nas je vodila naprej proti Navplijonu, mestu, ki ga mnogi štejejo za najlepše na Peloponezu. Ob prihodu nas je očarala njegova lega – pod strmimi utrdbami Palamidi, ob mirnem zalivu, kjer se v vodi kot v ogledalu zrcalijo barvite hiše. Ozke ulice starega mestnega jedra, cvetoče bugenvilije in kavarnice na vsakem vogalu pričarajo skoraj romantično vzdušje. A Navplij ni le lepota, temveč tudi pomembno poglavje grške zgodovine. Prav tu je po osvoboditvi izpod osmanske oblasti sedež prve grške vlade postavil Ioannis Kapodistrias, prvi guverner neodvisne Grčije. Bil je mož vizije, ki je Grčiji želel zagotoviti stabilnost, izobraževanje in napredek.
Ko sem izvedel, da je Kapodistrias izhajal iz družine s slovenskimi koreninami, sem občutil poseben ponos. Kot Slovenec sem se med sprehodom po Navpliju zavedel, da tukaj, daleč od doma, v tej čudoviti pokrajini, stoji most zgodovine med našim narodom in Grčijo. Kakšna čast, da je prav Slovenec pomagal oblikovati temelje nove grške države!
Navplij tako ostane v spominu ne le kot slikovito mesto z obzidjem, pristaniščem in romantično utrdbo Bourtzi na majhnem otočku, ampak tudi kot simbol povezovanja kultur in narodov, ki si v zgodovini vedno znova podajajo roke.
MISTRA – slikovit in dobro ohranjen arheološki kompleks
Mistra je mesto, ki leži pod vznožjem hriba, katerega silhueta spominja na sir – kot da bi narava sama ustvarila znamenit simbol. Je prostor, kjer se prepletajo različne zgodovinske plasti: bizantinska veličastnost se sreča z ostanki osmanske vladavine, vsak kamen nosi zgodbo, vsaka ulica odmeva stoletja preteklosti. Obdana z očarljivo pokrajino je Mistra skoraj skrita, a tisti, ki jo odkrijejo, so nagrajeni s pogledom na razvaline, ki govorijo same zase. V ruševinah Mistre obiskovalec raziskuje palače, cerkve in trge, ki so odsev bizantinske umetnosti in arhitekture. Freske in mozaiki s svetopisemskimi prizori prevzamejo z bogastvom barv in natančnih podrobnosti, medtem ko obrisi starih stolpov in utrdb pričajo o obrambi in moči nekoč cvetočega mesta. Hoja po temnih kamnitih ulicah, ob katerih se dvigajo veličastni portali in kupole, obiskovalca skoraj popelje nazaj v čas, ko je Mistra zablestela kot pomembno politično in versko središče Moreje. Vsak korak je potovanje skozi stoletja, kjer zgodovina diha v vsakem razpokanem zidu in v vsakem kotičku pokrajine, ki obdaja mesto.
MONEMVAZIJA – staro mesto na otočku, objeto z obzidjem in vstop skozi ena sama vrata
V Monemvazijo smo prispeli pozno popoldne, ko je sonce že obarvalo nebo v tople oranžno-rdeče odtenke. Ob obali smo si privoščili ribjo pojedino – svež ulov, pripravljen preprosto, a z okusom, ki ga lahko ponudi le morje. Ob kozarcu lokalnega vina smo uživali v mirnem večeru, medtem ko je tišina obmorskega mesta prekinjala le pesem valov. Naslednje jutro nas je pričakalo s čistim nebom in slanim vonjem morja. Po ozki poti smo vstopili v Monemvazijo skozi ena sama vrata v obzidje, kot bi stopili v drug čas. Kamnite hiše, tlakovana ulična mreža in sledi bizantinske, beneške ter osmanske preteklosti so nas spremljale ob vsakem koraku. Sprehajali smo se po labirintu uličic, dokler nas pot ni vodila navzgor – na osamelec nad mestom. Vzpon je bil nagrajen z razgledom, ki jemlje dih: pod nami so se stisnjene rdeče strehe razprostirale proti obali, pred nami neskončno modro morje, okoli nas pa tišina, ki jo je prekinjal le veter. Tisti trenutek je bil »vau« – občutek popolne svobode in bližine zgodovine, ki se v Monemvaziji nikoli zares ne izgubi.
AREOPOLI – mesto boga Aresa ali mesto upora in poguma za osamosvojitev Grčije
Proti Areopoliju nas je spremljala pokrajina, ki je skoraj dihala zgodovino. Ob poti smo se ustavili ob Dimitriosu, opuščenem ladijskem trupu, ki je kljub razpadajočim deskam in rjavi puščobi še vedno ohranil svojo eleganco. Gledati ga je bilo skoraj kot gledati stražarja preteklosti – tiho pričevanje o pomorski moči, trgovini in zgodbah, ki jih je morje odneslo.
Ko smo prispeli v Areopoli, smo občutili duh svobode. Areopoli, ime mesta izhaja iz grške besede Ares, boga vojne. Po legendi je bil hrib nad mestom, na katerem danes stoji središče mesta, prizorišče bogovega sojenja in vojaških odločitev. Mesto nosi duh poguma in bojevniškega ponosa – že v antičnih časih so se tu zbirali, odločali in pripravljali na spopade, ki so zaznamovali Peloponez. Tu se je prvič zavihrala grška zastava – znak upora in poguma za osamosvojitev Grčije. Vsaka ulica, vsak trg, vsaka kamnita hiša je nosila spomin na borbo, odločnost in vizijo ljudi, ki so si želeli neodvisnost. Hoditi po Areopoliju ni bilo le sprehajanje po mestu, temveč stik z zgodovino, kjer se mit in resničnost prepletata, in kjer se vsak korak zdi kot poklon tistim, ki so pred stoletji stali na istih tlakovanih ulicah.
KALAMATA – obisk tržnice je bilo doživetje in pol
Kalamata, oh, mesto, ki očara že ob prvem pogledu, pa še bolj ob sprehodu po tržnici. Doživeti potovanje v drugo deželo, a mimo tržnice – to je kot brati knjigo in izpustiti ključni del zgodbe. Tržnica je živahna in barvita stran mesta, kjer se razkrivajo njegova duša in vsakdan skozi okuse, vonje in vrvež lokalnega življenja. Le tam lahko resnično začutiš utrip kraja: domačini, ki pogovarjajo, nasmehi, sveže sadje in zelenjava, dišeče začimbe in svež ulov iz morja – vse to združuje občutek pristnosti, ki ga ne najdemo v nobenem vodiču. Obisk tržnice je nepogrešljiv del potovanja, saj oplemeniti celotno izkušnjo in doda okus, ki ga ne moreš doživeti nikjer drugje.
OLIMPIJA – sveti kraj športa in bogov
Naslednji korak nas je popeljal v Olimpijo, sveti kraj športa in bogov. Tu so se rodile olimpijske igre, praznik, ki ni bil le tekmovanje telesa, temveč tudi slavljenje duha in čaščenje bogov. Vsaka štiri leta so se tu zbirali športniki iz vse Grčije, da bi pokazali svojo moč, spretnost in vztrajnost – a tudi da bi se poklonili bogovom. Med ruševinami smo hodili mimo veličastnih svetišč, med katerimi posebej izstopata tempelj boginje Here in nekoč mogočni Zeusov tempelj, v katerem je stal eden izmed sedmih čudes antičnega sveta – kip Zevsa, delo slavnega Fidija. Ko si poskušam predstavljati to zlato in slonokoščeno podobo, ki je nekoč kraljevala nad svetiščem, si skoraj zaslišal šepet starodavne množice v molitvi. Na stadionu, kjer so športniki nekoč tekmovali, je korak postal lažji – kot da tla še vedno nosijo odmev tisočih stopal. Zmagovalci niso prejeli bogastva, temveč skromno olivno vejico, a ta je pomenila največ: doživljenjsko čaščenje in nesmrtnost v spominu Grkov. Olimpija je bila več kot tekmovališče – bila je svetišče miru, kjer so v času iger orožja utihnila, sovražniki so se spremenili v tekmece, tekmeci v junake, junaki pa v nesmrtne priče zgodovine.
ARTA in DODONA – obok nad vodo in častitljiv hrast
Na poti smo naredili postanek v Arti, mestu, ki ga zaznamuje znameniti kamniti most čez reko Arachthos. Njegova elegantna oblika in mogočna konstrukcija so pravi arhitekturni biser iz osmanskega obdobja. Most, o katerem krožijo številne legende, naj bi bil zgrajen z veliko žrtvijo – ljudsko izročilo govori o tem, da so v temelje vzidali živo osebo, da bi gradnja vzdržala tok reke. Ko stojiš na njem in gledaš proti valovom pod sabo, te prevzame občutek, da nosi s sabo nešteto zgodb o trgovcih, popotnikih in bojevnikih, ki so skozi stoletja prestopili njegove kamnite loke.
Od tod nas je pot vodila naprej v Dodono, eno najstarejših in najbolj skrivnostnih preročišč stare Grčije. Tu ni govorila svečenica, kot v Delfih, ampak sam Zevs – skozi šelestenje listov mogočnega svetega hrasta, ob katerem so svečeniki poslušali šum vetra in tolmačili božansko voljo. Biti v Dodoni pomeni stopiti v prostor, kjer se mit in narava zlijeta v eno – kjer preprost drevesni list nosi moč bogov.
IOANINA – stojnice in kavarne, ki blestijo v mestu ob jezeru
Naslednja postaja je bila Ioanina, mesto ob čudovitem jezeru Pamvotida, ki ga obdaja spokojna tišina in v katerem se zrcalijo gore Epira. Voda jezera se lesketa v tisočerih odtenkih modrine in zelenja, medtem ko obrežje oživljajo čolnički in sprehajalci, ki uživajo v mirnem vzdušju. Središče mesta krasi starodavna citadela, ena najstarejših v Grčiji, ki hrani spomine na bizantinsko in osmansko obdobje. Sprehod po njenih obzidjih in tlakovanih poteh razkriva stolpe, mošeje in stare hiše, ki nosijo sledove različnih kultur, ki so tu sobivale skozi stoletja. Občutek je, kot da se zgodovina in vsakdanjik prepletata na vsakem koraku – med uličnimi stojnicami, kavarnami in tihimi kotički z razgledi na jezero. Ioanina je kraj, kjer se popotnik lahko izgubi med legendami in resničnostjo, med vonjem Orienta in šepetom grške preteklosti.
METEORA – samostani kot orlova gnezda na peščenjakovih stolpih, bližje nebesom
Nato smo prispeli k veličastni Meteori – kamnitemu čudežu, kjer se nebo in zemlja dotikata. Pred nami so se dvignili mogočni stolpi iz peščenjaka, kot da bi jih oblikovala roka samih bogov. Na njihovih skoraj nedosegljivih vrhovih se stiskajo samostani, ki, kot orlovska gnezda kljubujejo času, vetru in nevihtam. Ko so jih gradili menihi, je bil vsak kamen prinesen z neizmerno vero in potrpežljivostjo. Vse je bilo dvignjeno z vrvmi in mrežami, kot da bi se vsak košček sveta moral povzpeti proti nebu.
Danes obiskovalec, ki se vzpne po strmih stopnicah, občuti enako ponižnost in občudovanje, kot so ga čutili romarji stoletja pred nami. V samostanih se stikajo tišina, molitev in umetnost – freske, ki krasijo notranjosti, pripovedujejo o večnosti, o bojih med dobrim in zlom, o iskanju božanskega v vsakdanjem življenju. A pravi oltar Meteore ni znotraj zidov, temveč zunaj – v razgledu. Ko stojiš na robu pečine in pogledaš proti horizontu, kjer se gorovje preliva v nebo, se zaveš, da si del nečesa večjega, večnega.
Meteora ni le kraj – je izkušnja transcendence, trenutek, ko čas utihne, in srce zaigra v ritmu narave in vere.
BITKA pri TERMOPILAH
Na poti proti severu smo se ustavili ob spomeniku bitke pri Termopilah, kjer je kralj Leonidas s svojimi tristo Špartanci neomajno hrabro stal proti mogočni perzijski vojski. Tu se zgodovina preliva v mit – v teh ozkih vratih, med gorami in morjem, je Grčija branila svojo svobodo. Ko gledaš kip Leonidasa, si skoraj predstavljaš, kako v daljavi odmeva klic »Molōn labe!« – Pridi in vzemi! – besede, ki so postale simbol poguma skozi tisočletja.
DELFI
Pot nas je zanesla naprej do Delfov, kamor so antični Grki prihajali po nasvet bogov. V templju Apola, boga svetlobe, umetnosti in prerokb, je govorila slavna preročišča Pitia, njen glas pa so svečeniki tolmačili kot voljo božanskega. Delfi so bili središče sveta – omfalos, »popek zemlje«, kamor so bogovi položili kamen, da označijo srce vesolja.
Ko sem stal med razvalinami svetišča, ob gledališču, kjer so nekoč peli hvalnice, in ob stadionu, kjer so tekmovalci merili moči, sem se zazrl v nebo in si drznil zastaviti vprašanje – tako kot so to počeli romarji pred več kot dvema tisočletjema. Morda odgovora nisem zaslišal v šelestenju vetra, a občutek je bil, kot da bogovi še vedno prebivajo v teh krajih, pripravljeni, da človeku prisluhnejo, če pride iskreno in z odprtim srcem.
Zaključek potepanja in mitoloških doživetij
Na koncu poti sem se zavedel, da Grčija ni le zbirka mest, templjev in spomenikov – je živa zgodba, kjer vsak kamen pripoveduje mit, vsak val nosi šepet bogov, vsak dih vetra prinaša spoznanje. Skozi Atene sem hodil med modrostjo in močjo, v Korintu občudoval drznost človeških rok, v Mikenah zrl v zlato obličje preteklosti. V Navpliju sem našel most s svojo domovino, v Monemvasiji razgled, ki te poviša do neba. V Areopoliju sem občutil utrip poguma, v Kalamati okus življenja, v Olimpiji dih nesmrtnosti. V Dodoni sem poslušal glas hrasta, v Ioannini se izgubil med jezerskimi odsevi, v Meteori sem skoraj dotaknil večnosti. Termopile so mi šepnile o junaštvu, Delfi pa o večnih vprašanjih, ki jih nosi vsak popotnik v srcu.
Morda sem na tem potovanju doživel svojo različico Percyja Jacksona – šel sem skozi »Tat strele«, iskal odgovore v »Morju pošasti«, občutil težo »Prekletstva titanov«, bil del »Bitke v labirintu« in uvidel modrost »Poslednjega olimpijca«. Grčija mi je ponudila »Kelih bogov« in pokazala »Jezo trojne boginje« – a vse to ne kot fantazijo, temveč kot resničnost, ujeta v kamen, morje in nebo.
Če sem se kaj naučil, je to, da je življenje potovanje – vedno polno bojev, vprašanj, preizkušenj in čarovnije. Kot bogovi, ki živijo v mitih, tudi mi pustimo sledi – v spominih, v ljudeh, v trenutkih, ki jih podarimo svetu.
Kot pravi starodavni verz: »Ni poti brez sence, ni junaka brez preizkušnje, ni človeka brez zgodbe.« In moja zgodba – moja Grčija – bo vedno ostala del mene.
