Že od konca januarja smo se v naših in mednarodnih sredstvih obveščanja srečevali z negativnimi in dramatičnimi novicami glede situacije v Jemnu, kjer pa je bilo stanje daleč od dramatičnega. Mirna zbiranja ljudi proti predsedniku so res bila, vendar na omejenih predelih v Sani, Adenu in Taizzu, medtem ko v ostalih predelih teh mest o protestih ni bilo sledu, prav tako ne v preostalih delih Jemna: gorski del, rdečemorska regija, vzhodna pokrajina Hadramawt in otok Sokotra.

Tako je tudi naše potovanje Doživeti zahodni Jemen kljub vsem tem negativnim novicam, lepo potekalo. V času začetka potovanja, so je povečalo število protestov v Adnu in zato so nas dne, ko smo se odpravili v Aden, z Ministrstva za notranje zadeve opozorili, da naj tja ne hodimo. Tako smo turo prilagodili in namesto tega obiskali obalo Rdečega morja, kjer smo se tudi okopali in obiskali  neverjetno goro Burra, ki je prav gotovo pustila v vseh močnejše občutke, kot bi jih še eno veliko mesto – Aden. Na celotni naši poti ne bi vedeli ničesar o nemirih, če ne bi bilo medijev, kar pomeni, da nismo opazili ničesar drugega, kot šotorov na trgu Tahreer, kjer so potekala skupinska žvečenja ghata, ljudi, ki podpirajo predsednika in njihovih pozdravljanj naših sopotnikov in poziranj njihovim fotoaparatom.

ANALIZA-OPIS DOGODKOV V JEMNU

Nemiri v Jemnu
Kmalu po 20. januarju se je v mednarodnih medijih poročalo o nemirih v Jemnu. Tega takoj v Jemnu sploh ne bi vedeli in tudi jaz ne, če ne bi začela dobivati številnih mailov v stilu: »Kako ste? Ste v redu? Upamo, da ste varni!«  Po nemirih v Tuniziji, so se začeli nemiri v Egiptu in začetki zbiranja ljudi tudi v Jemnu. Ko sem sama šla prebirati spletne strani slovenskih časopisov, sem videla da pravzaprav niti ne piše, da se kaj zelo slabega dogaja v Jemnu. Vedno je pisalo o Tuniziji in Egiptu, s pripisom, da so nemiri tudi v Jemnu, Alžiriji; prikazane so bile slike iz Egipta in včasih je nekje na dnu celo pisalo, da v Jemnu ne poročajo o nasilju, ki ga res tudi ni bilo. Pokazalo se je, kako lahko mediji stvari prikažejo na način, da se novice posploši in mimogrede pade slaba luč tudi na kako drugo državo, tokrat na Jemen.

Prve proteste bi tako lahko imenovala kot zbiranja ljudi, ki so zahtevali odstavitev predsednika Saleha, ki je na oblasti že dobrih 32 let. Za začetnico teh shodov velja dekle Karman Tawakkol, ki je predsednica združenja svobodnih novinarjev, blogerka in aktivistka za varovanje človekovih pravic. Po prvih shodih so dekle aretirali in jo po dnevu v priporu izpustili. Morda je k temu pomagal kaka beseda gospe Hillary Clinton, ki je nekaj dni prej obiskala Jemen in se med drugim tudi slikala s tem mladim dekletom, kajti Karman je bila leta 2010 s strani USA department nominirana za »mednarodno žensko poguma«.

Takoj po začetku protestov v Jemnu, so mnogi po svetu menili, da bo Jemen po Tuniziji in Egiptu, naslednja domina z nasilno revolucijo. Ampak situacija v Jemnu je vseeno drugačna.

Za 3. februar so bile na osrednjem trgu Tahreer napovedane splošne demonstracije pod nazivom: »Dan gneva«. Kar nekako smo se pripravili, da tisti dan zaradi gneče najbrž ne bo možno iti nikamor in si nismo delali načrtov za razna premikanja po mestu.

Glede na razvoj dogodkov v Tuniziji in Egiptu, je jemenski predsednik Saleh dan prej, dne 2.2., na hitro sklical sestanek parlamenta in dal ljudem določene obljube, ki naj bi »pomirile« množice. Obljubil je, da ne bo kandidiral za predsednika na naslednjih volitvah leta 2013 in da tudi njegov naslednik ne bo nihče od njegovih sorodnikov, s čimer je mislil na sina Ahmeda, za katerega se ve, da ga je »pripravljal« za prevzem. Poleg tega je obljubil 15% višje plače vsem zaposlenim v državnem sektorju, zmanjšal je določene davčne dajatve, ukinil šolnino na državni univerzi za leto 2011 in obljubil ustanovitev fundacije iz katere bi se ustvarilo 50 000 delovnih mest za sveže diplomirane študente. Njegovi nasprotniki so menili, da so to le prazne obljube in protesti naslednji dan so ostali planirani. Še isti večer, so podporniki predsednika Saleha »zasedli položaje« na osrednjem trgu Tahreer in tako onemogočili prihod »demonstrantov«, tako da so se nasprotniki režima morali umakniti na drugo lokacijo, ob Univerzi. Demonstracije so potekale na miren način, pač shod nasprotnikov režima, nekaj vzklikanja, vse pa se je končalo nekako kot sem predvidevala tudi sama: okoli 13. ure so se ljudje razšli, saj morajo Jemenci na kosilo in potem k svoji vsakodnevni dejavnosti, to je žvečenje kata. Če si primerjal zbor podpornikov predsednika na trgu Tahreer s shodom nasprotnikov ob Univerzi, je bilo jasno, da je bil zbor podpornikov mnogo večji. In življenje je teklo dalje.

Protesti so se medtem začeli tudi v drugih delih države, v Amranu od koder prihaja vodja najmočnejše jemenske plemenske konfederacije Hashidov, Hamid al AlAhmar; v Adnu, prestolnici bivšega južnega Jemna, kjer so mnogi nezadovoljni že leta in leta, ker se počutijo zapostavljene in si želijo odcepitev od severnega dela države in tudi Taizzu, kjer si mladi želijo delovnih mest in večjega napredka države. Medtem, ko so bili shodi v Sani dolgo časa mirni, je do prvega nasilja prišlo v Adnu. Tam so bile demonstracije na več območjih in to je bil tudi vzrok, da so našo zadnjo skupino dne, ko smo se odpravili proti Adnu, z ministrstva za notranje zadeve opozorili, naj v Aden ne gremo.

Kasneje je v Sani prišlo do nekaj pretepov med pristaši in nasprotniki predsednika in pri tem je bilo več ranjenih. Člani islamske stranke, ki tvori jedro opozicije naj bi iz hiš menda streljali na podpornike predsednika, kar je povzročilo val neodobravanja med ljudmi. Še več neodobravanja, tokrat med opozicijo, je povzročilo streljanje na skupino mladih pred Univerzo pred nekaj dnevi, kar je prineslo prvi dve žrtvi v Sani. Trenutno stanje v deželi, je 17 mrtvih zaradi protestov.

Kljub vsemu, ko se voziš po Sani, nimaš občutka, da bi se dogajalo kaj pretresljivega. Opazimo predvsem velike šotore na trgu Tahreer, kjer se podporniki predsednika vsak dan družijo ob žvečenju kata in občasnem plesu. Mož Waleed je bil včeraj pred poldnevom ob Univerzi, kjer je center protestov. Tam je bilo morda okoli 400 ljudi (najbrž, ker je bila čas kosila) in kar je začutil takoj, je bil predvsem ogaben smrad po znoju, ki se veje po ulici in med šotori. Vsak večer je tam bolj živahno in se zbere več ljudi.

Pred dvema dnevoma, dne 27.2. je nekoliko več skrbi ljudem prineslo dejstvo, da sta vodji plemenskih skupnosti Hashid in Bakil napovedala, da bosta podprla shode proti predsedniku, saj je nasilje nad protestniki nedopustno, kajti v Adnu in Sani je bilo nad protestnike s strani vladnih enot izstreljenih nekaj strelov, ki so terjali žrtve. Treba je vedeti, da to ne pomeni, da bi se sedaj celotna plemena obrnila proti predsedniku, kajti znotraj vsake plemenske skupnosti je več plemen, med katerimi so nekatera na predsednikovi strani, nekatera pa proti.

Tako je včeraj, dne 28.2., predsednik ponudil odprto debato z opozicijo, v kateri so združene Islamska stranka, Socialistična in Naseritska stranka. Predstavil je plan osmih točk, med katerimi so najpomembnejše poziv k ustavitvi demonstracij in začetku mirnega dialoga brez provokacij, in sestava koalicijske vlade, ki naj bi vladala do predvidenih volitev leta 2013. Združena opozicija je predlog takoj zavrnila in vztraja pri zamenjavi predsednika.

V čem je Jemen drugačen od Tunizije, Egipta in Libije in se stvari tu ne odvijajo tako na hitro kot drugod

Jemen se od ostalih arabskih držav razlikuje kar v nekaj dejstvih, zaradi katerih se stvari niso avtomatsko odvijale kot v Tuniziji, Egiptu ali Libiji.

–  majhen delež izobraženih ljudi

Spremembe delajo, oziroma jih začenjajo izobraženi ljudje. V Jemnu, z okoli 50% stopnjo nepismenosti, je delež izobraženih mnogo manjši od drugih arabskih držav. Velika večina ljudi v Jemnu ne bere časopisov in doma razen šolskih knjig otrok in Korana, nimajo nobene literature. Težko je pričakovati, da bi protesti, ki so jih začeli intelektualci, dobili takoj veliko podporo množic, ki delujejo po skupni energiji, ki sledijo velikemu »liderju«.

–   neenotnost opozicije

Ljudi, ki so nezadovoljni s sedanjim režimom, je veliko, gibanja proti režimu so na severu od leta 2004, na jugu so težnje po odcepitvi, poleg tega imamo v provinci Shabwa posameznike, ki jih imenujejo Al Qaida (karkoli že so….) in seveda protestnike, ki so se dvignili po Jasminovi revoluciji. Kljub temu, da imajo vsa ta gibanja isti cilj, to je odstavitev predsednika, pa najverjetneje ne bi bili enotni po odstavitvi predsednika, kajti vsakdo bi poskušal zavladati. Za kaka plemena v Jemnu se šaljivo reče, da je znotraj enega plemena 300 družin in 100 šejkov.

–   močna plemenska zastopanost

V mnogih jemenskih območjih predsednik nima popolne kontrole, le to imajo tamkajšnja plemena. Sodelovanje s plemeni je vedno v stilu pogajanj in po dogovoru nekako velja, da drug drugega pustijo pri miru. Tako se veliko teh plemen ni udeleževalo demonstracij. Po zadnjih predsednikovih »predlogih« opoziciji, ki pa jih opozicija ni sprejela, so danes v Sano prišli predstavniki nekaterih plemen in razglasili, da obsojajo tako ravnanje opozicije in se postavili na predsednikovo stran.

–   kat

In potem je tu jemensko zlato, jemenski whiskey, to je kat, rastlina, nekako podobna naši živi meji, katere žvečenje je rahlo poživilo, podobno naši kavici po kosilu. Ne gre za to, da bi kat »zadel«, gre predvsem za druženje ob žvečenju, poleg tega pa ti zmerno žvečenje da energijo v smislu budnosti, koncentracije. Seveda večina Jemencev v tem »koncentriranju« pretirava in tako popoldneve preživijo ob žvečenju s prijatelji, kolegi, tistimi, s katerimi skušajo skleniti posel, pri tem pa vedno spoznajo še nove ljudi. Nas sopotnik Tomaž iz zadnjega Doživetega zahodnega Jemna, se je pošalil: »Zakaj jemenski moški tri ali več ur preživijo ob žvečenju kata? Zato, ker toliko traja, da začno razmišljati!«

Kat vlada deželi, kat je njihov način življenja, njihov vsakdan, kat je njihovo zadovoljstvo, njihov vsakdanji dopust. Na misel jim ne pride, da bi šli na potovanje v drugo deželo, da bi se spočili. Oni se relaksirajo vsak dan doma, ob katu. Če želiš vzpodbuditi družbo, kjer se okoli 90 % odraslih predaja tej dejavnosti vsako popoldne, moraš najbrž narediti eno od dveh stvari: ali ponuditi zastonj kat in množice bodo prišle s teboj, ali pa moraš prepovedati kat in prišlo bo do takojšnje revolucije, potem seveda glavno zahtevo ponovno dovoliti (žvečenje kata), zraven pa lahko dodaš se kak drug motiv.

Torej, dokler bojo imeli svoj kat, bo revolucija mnogih še vedno potekala le dopoldne, vsako popoldne pa se bo ustavila.

  –   ljudje nočejo vojne, nočejo težav


Ko se pogovarjaš z običajnimi ljudmi, jim ni tako pomembno kdo je na oblasti, če predsednik ostane ali ne, ampak jim je važno samo to, da ne bo prišlo do težav ali kake državljanske vojne. Tako mnogi nočejo da se sploh kaj spremeni, nekateri pa so pripravljeni sprejemati počasne spremembe, ne zahtevajo na vrat na nos radikalnih sprememb.

–  priljubljenost predsednika

Kljub obsežnim in bombastičnim poročanjem o demonstracijah, so zbiranja v podporo predsedniku mnogokrat večja od protestov proti predsedniku. Na mednarodnih televizijah, tudi na Al Jazeeri, se je že večkrat zgodilo, da so poročali o protestih in najprej kazali slike s protestov, potem pa so dodali prizore iz zbiranj v podporo predsedniku in to je povečalo videz obsežnosti demonstracij. In seveda večina ljudi, ki je za predsednika, na ulice sploh ne gre.

Kljub temu, da ima predsednik veliko nasprotnikov in veliko ljudi, ki se ne strinjajo z njim, pa je do sedaj imel še vedno podporo pri večjem delu prebivalstva. To predvsem velja za območje gosto naseljenega bivšega Severnega Jemna. Tudi, če so ga nekateri kritizirali, so ga istočasno občudovali in spoštovali. Na območju bivšega Južnega Jemna je situacija drugačna, prebivalci teh območij se čutijo zapostavljene in omejene v svoboščinah in jih je več proti predsedniku.

Zelo pomembno pa je dejstvo, da ima Jemen večinsko mlado prebivalstvo, ki si želi služb – le teh pa ni – in sprejemljivo bodočnost, in če gibanja proti predsedniku uspejo mobilizirati mlade ne le iz večjih mest, temveč iz obsežno poseljenih obmestnih in podeželskih regij, potem se lahko množičnost protestov drastično poveča.

Kaj  bo sledilo
Predsednik Saleh gotovo ve, da se stvari postopoma zaostrujejo, po tem, ko je protestov vedno več in po tem, ko sta se proti njemu obrnila vodji plemenskih skupnosti Hashid in Bakil. Sinovi umrlega vodje plemenske skupnosti Hashid, Abdullah al Ahmar, so trn v peti predsedniku. Hussein al Ahmar je sedanji vodja plemena in lahko na hitro mobilizira večje množice ljudi, ki bi prišle podpret demonstrante, če bodo vladne sile nad protestnike šle z nasiljem. Njegov brat Hamid, vodja opozicije in poslovnež, pa ima finančna sredstva s katerimi lahko »olajša« mobilizacijo le teh. Če pa gledamo širše, gre pri tej vplivni družini Al Ahmar tudi za boj za oblast, tako da se morda stvari za ljudstvo ne bi kaj dosti spremenile, če bi zavladala njihova družina, ki je tudi znana po nezakonitem pridobivanju premoženja,

Predsednik ima dolgoletne izkušnje in je na oblasti »preživel« združitev, državljansko vojno, pojave ekstremističnih gibanj in ostale težave. Poleg tega so člani njegove širše družine na vodilnih položajih jemenske vojske, kar pomeni, da ima vojsko na svoji strani. Hitro je videl kake napake so naredili padli predsedniki v Tuniziji in Egiptu in zato je v pravem trenutku naredil določene korake. Ni čudno, da je obiskal območja demonstracij mladih in se pogovoril z vodji mladih demonstrantov in poslušal njihove zahteve ter obljubil reforme. In ni čudno, da je bil včeraj pripravljen za odprto debato z opozicijo, ki so jo prenašali direktno po televiziji.

Problem pa je, da so protestniki siti obljub, ne verjamejo jim več, hočejo videti takojšnje reforme, akcijo, odstranitev predsednikovih družinskih članov na položajih. Prve žrtve, ki so padle pod streli predsednikovih enot so tukaj in to je napaka, ki mu je ne bodo odpustili.

Za sedaj se še ni izpostavil človek, ki bi predsednika lahko zamenjal. Jemen ni družba, kjer bi delovala običajna demokracija, ker bi v tem primeru vsakdo delal po svoje. Torej trdno vodstvo sigurno potrebujejo in moje mnenje je, da če bi sedaj prišlo do odstopa predsednika oziroma, da bi ga vrgli, bi to najprej pomenilo vsesplošen kaos. V Jemnu je večina moških oboroženih in vse to orožje se ne uporablja kar vsevprek, temveč so pri tem držijo določenih pravil. Če pa pride do vsesplošnega kaosa, bi verjetno prišlo do več vroče krvi in je vsa stvar lahko krvava.

Morda je recept spremembe ravno v tem, kar se dogaja sedaj in na način kot se dogaja. Rahli zunanji ukazi Jemnu s strani velesil, ki podpirajo enotni, demokratični Jemen, in pogosti, redni, manjši pritiski znotraj države, kar vse skupaj prisili predsednika k postopnim reformam. Spremembe, ki jih je obljubil so prvi koraki, včerajšnja televizijsko prenašana debata z opozicijo naslednji korak. Če naredi še nekaj korakov v smeri odstranjevanja svojih družinskih članov iz vodilnih položajev v državi in na te položaje postavi kompetentne ljudi, ima možnosti, da se obdrži na prestolu do konca mandata in da ohrani spoštovanje večine ljudstva. Najbrž bo nekaj naslednjih tednov ključnih in v tem času se bo vse odločilo.

Tina Zorman za Agencijo Oskar

Sana’a, Yemen, 01.03. 2011

 

Komentirajte

Za komentiranje morate biti prijavljeni.

Portal agencija-oskar.si uporablja piškotke, da lahko z analizo obiska izboljšujemo storitev, za namene oglaševanja ter raziskave rabe spleta. Prosimo vas, da nam prijazno dovolite, da na vaš računalnik naložimo piškotke za ta namen. V primeru, da boste nadaljevali z uporabo naše spletne strani, bomo to razumeli kot privolitev. Vašo odločitev lahko vedno spremenite tukaj.
Se strinjam
Ne strinjam se