Gomera je zakon!
Včeraj smo raziskovali od zgodnjega jutra do trde noči. Potem smo debatirali in izmenjevali vtise še pozno v noč. Kot da bi našli novo Madeiro. Za vsakim ovinkom se odpira nov pogled in novo doživetje. Ovinkov pa je na otoku najmanj nešteto …
Z navdušenjem smo čakali današnji dan. Začeli smo zelo zgodaj. V temi smo po vijugasti cesti drveli proti vrhu otoka. Vsak je za zajtrk dobil dve banani.
Bilo je vedno bolj dramatično. Pihal je vse močnejši veter in krivil orjaško resje in lovorikovce nad nami. Ovijala nas je vse gostejša megla. Iz oddaljenosti je prihajal privoščljiv krik čarovnice in škratje so radovedno kukali izpod korenin. V zraku je bila čarobna razburljivost, negibna napetost, zatišje pred nevihto.
Na parkingu je termometer kazal 6 stopinj. Zunaj je bilo vse sivo, goste kapljice so se že v zraku zlivale v potočke. Najraje bi ostali v avtu. A namen je bil jasen – gremo na vrh! Pa smo šli. Prebijali smo se skozi viharni veter in hladne deževne kapljice so bičale obraz. Kot palčki med bujnim zelenjem in raznobarvnim cvetjem smo v zraku čutili pomlad. Začetno nelagodje se je spremenilo v vse večje navdušenje, potem pa nas je prevzelo prebojno vzdušje v stilu “Prozor danas mora pasti!”.
Noro dobro!
ZMAGA! VRH! Bili smo glavni igralci v napetem filmu. Pihalo je z vseh strani hkrati in gosti oblaki so se z velikansko močjo podili proti nam. Kot bi nas oblaki hoteli ugrabiti so nas zavijali vase, da smo se bolj čutili kot videli. Nekaj nevidnega je polnilo prostor. Privoščljivi krik čarovnice je še vedno polnil grozečo tišino. Presežno in neopisljivo. Vrhunec dneva že navsezgodaj. Prava inspiracija za čudovit dan.
V avtu smo se malo “odmrznili”. Potem smo spet hodili po meglenem pragozdu, polnem lišajev in čarobnih oblik. Na izhodu iz gozda smo obstali med dvema svetovoma: od zgoraj nas je še vedno bičal veter in hitri oblaki, pogled navzdol pa je odkrival morje in obalo, ki so jo odevali sončni žarki.
Na poti v dolino smo občutili vse letne čase. Najprej je izginila megla, potem se je pomiril veter, slekli smo vetrovke in v dolini končali v kratkih rokavih.
Kakšen kontrast!
Zavili smo na južno obalo. Zapodili smo se v morje, plavali in se metali v valove. V daljavi so se igrali delfini. Bilo je noro lepo in navdušljivo. Za nami so šli v vodo tudi drugi. Toliko doživljanja v enem samem dnevu. Nekje iz ozadja se je slišal privoščljivi glas čarovnice.
Jutri zapuščamo otok. Gomero smo prehodili, ji posvetili čas in pozornost. Z nje se vračamo polni energije in navdiha. Čakajo nas še drugi skriti kotički. A vemo, da smo na Gomeri našli tisto, kar smo na Kanarske otoke šli iskat. Naslednji otok se bo moral zelo potruditi …
Dnevi so polni. Zdi se, kot da bi bili že tedne na poti.
A najlepše je (vedno) še pred nami …
Oskar in druščina
