Ojla punce!
Najprej en topel tropski pozdrav! Če bi vedele kje se trenutno nahajam bi mi bile ziher vsaj malo fouš, ampak pot do sem je bila pa “krvava” … a če greš na potovanje, ki ga vodi Oskar je itak vedno tako 🙂
Prvi del:
Indonezija je res raznolika,
vsak otok svoj svet. Težko je vse opisat, težko si je sploh vse zapomnit, toliko se je dogajalo teh 14 dni. Začeli smo z božičnim večerom v kitajski restavraciji, saj smo v Jakarti bivali v kitajski četrti. Le eno dopoldne smo imeli za aklimatizacijo, ko smo se sprehajali po Jakarti, potem pa se je začelo zares. Notranji let nas je dostavil v Yogyakarto, kjer smo se sredi sicer muslimanske Jave spoznavali z hinujskim templjem Prambananom in naslednji dan še z budističnim templjem Borobudurjem.
Indonezija je krasen primer kako lahko muslimani, hindujci, budisti, animisti, kristjani in ostali živijo skupaj brez kregarij. V Yogyakarti smo spoznali tudi sorodnika pravega sultana, ki nas je vodil po sultanovi palači in drage moje, to bi morale videti. Mali striček tam pri 90-ih letih, malo grbast, z enim res groznim velikim umetnim očesom in nožem (krisom) za pasom je racal pred nami in momljal nekaj sebi v brado. 
Če sem ga kaj vprašala je rekel le yes, yes in odmaširal naprej (si upam trditi, da je bil precej naglušen). Vročina taka, da smo komaj dihali, a ata se ni dal. Povedal je vse kar je imel za povedat, vodil nas je sem pa tja, gor in dol in ko sem se enkrat ozrla okrog sem opazila, da mi sledi le še kakih 5 potnikov (od 26). Počasi so vsi cepali kot muhe … jao, jao, čisto nas je uničil J.
Tisti dan sem se naučila še eno pomembno stvar. Indonezijci nikoli ne odgovarjajo z ne. Povsod, na ulici, v hotelih, v restavracijah, tudi naši lokalni vodniki, vsi. Karkoli jih vprašaš ti rečejo yes, yes, tudi če te sploh ne razumejo. Si lahko predstavljate kako naporno je to, če res potrebuješ kakšno informacijo ali želiš kaj organizirati. Vse je yes, yes, na tebi pa je, da razvozlaš kaj v resnici mislijo. Misija nemogoče.
Iz Yogyakarte smo šli z nočnim vlakom pod vulkan Bromo. 
Tam nas je čakal bus s točno 29 sedeži (toliko nas je bilo vseh skupaj) in toliko prostora za prtljago, da smo lahko notri stlačili točno dva kovčka. No, kam bomo pa dali ostalo prtljago? Uuuuuhhhhh – to je drugi najpogostejši odgovor Indonezijcev (poleg yes, yes). Oni enostavno nič ne razmišljajo in ko pride do kakšne zagate (kot je bila npr. naša) rečejo le uuuuuuhhhhh in se popraskajo za ušesi in čakajo, da jim daš ti navodila … in igra z naslovom “A lahko zrihtaš večji avtobus” se začne …
Yes, yes. In se gledamo. Kakec, treba bo postaviti vprašanje tako, da se ne odgovori z da ali ne. Kar poskusite, nam ni uspelo. Oskar je na koncu poklical v partnersko agencijo, katere lastnik Tralala (to je njegov pravi, resnični priimek) je k sreči situacijo razrešil – tako da sem jaz počakala s 30-imi kufri na parkirišču, ostali pa so šli na zajtrk. Bila sem prava atrakcija in eden od taksistov, ki so bili v bližini je bil dovolj pogumen, da me je ogovoril in vprašal, če potrebujem taksi. Sem rekla yes, yes. Me vpraša, če je to vse moja prtljaga, pa sem rekla yes, yes. Pa ga jaz vprašam, če lahko stlači vso prtljago v taksi … pa me pogleda in reče … zdaj najbrž že veste kaj … uuuuuhhhhhhh. Ja, tako to gre v Indoneziji.
Zrihtali so nam še dodaten kombi za prtljago in smo šli po indonezijskih cestah (proticelolitni tretma) proti vznožju vulkana Bromo. Najprej smo imeli
učno uro iz tropske botanike … rambutan, mango, papaja, kačji sadež, banana, ananas, ricinus, bambus, mangostin, smrdljivi durian, jack fruit, mimoza, slonova zel, tamarila … vse si sploh nisem zapomnila. Zvečer smo crknjeni popadali po posteljah, zjutraj pa ob 3.00 bujenje – gremo na vulkan. Malo z jeepi, malo (precej) peš, da smo prišli do enega najbolj aktivnih vulkanov … ja drage moje, ta stvar je še kako živa. Manj kot leto dni nazaj je pobruhal vse naokrog in da ga pomiriš mu moraš kaj žrtvovat …
Tudi mi smo kupili nekaj butar in mu jih zmetali v žrelo. Nas je pustil pri miru.
Drugi del:
Se spomnite, zadnjič sem vam pisala o dogodivščinah na Javi. Naša naslednja destinacija je bila Sulawesi oziroma hribovit predel v njegovi 
notranjosti – Tana Toraja (beri Toradža). Tam nas je Oskar malo razvajal z res lepim hotelom, z bazenom, v čudoviti naravi. Udeležili smo se pogrebne slovesnosti in nekaterim so se obračali želodci, ko smo gledali vodne bivole in pujske (to je krščansko-animistična dežela), ki so jih vodili na žrtvovanje. Ko umre kakšen pomemben član družbe, se na pogrebu zbere na stotine ljudi (vsi sorodniki do osmega kolena iz bližnjih in daljnih dežel) in vsak mora prinesti tudi darila – bolj so pomembni in bogati, več prinesejo – bivole, pujse, kure, riž … mi smo jim prinesli pa tri »šteke« cigaret in malo bombonov.
To so res nore ceremonije. Trajajo več dni in težko jih je opisati. Lahko si predstavljate kako so se počutili krščanski misijonarji, ko so gledali kako so obredno klali vse te živali. A ljudje se nanje niso ozirali in dokler niso tudi misijonarji začeli sodelovat na obredih se Torajanci niso hoteli pokristjaniti. Pravijo, da so več misijonarjev pojedli, kot so oni spremenili domačinov v kristjane. 
No, danes animizem in krščanstvo tu živita z roko v roki in duhovniki veselo blagoslavljajo živali, ki jih koljejo, da njihove duše pomagajo umrlim priti v nebesa, v zameno pa Torajanci ne malicajo več ljudi.
Ker je v naši skupini tudi čarovnik, šaman in bioterapevt Marjan Ogorevc smo lokalnega vodnika prosili naj zrihta obisk pri njihovem šamanu (imenuje se dukun). Ni bilo ravno lahko, a uspelo je. Prinesli smo mu neke opojne oreščke in enega je začel žvečit, tako si namreč odpre “povezavo z nevidnim”, iz ostalih oreščkov pa potem “bere” odgovore, kar ga pač vprašaš. Za demonstracijo svoje moči je le s svojo energijo vrtel tri oreščke v roki, ne da bi roko premikal, potem pa so še malo lebdeli v zraku. Malo smo ga povprašali po zdravju (dukuni so pri njih
tudi zdravilci, saj dohtarjev ni na pretek, poleg tega jih mnogi bolj zaupajo), meni pa je zagotovil, da bo moje nadaljnje potovanje po Indoneziji potekalo brez večjih težav (jupi). Kakšne debate sta imela Marjan in dukun med sabo pa nismo slišali … Baje se med sabo začutijo …
Naslednji dan smo se posvetili pohodom po lepi pokrajini z edinstvenimi hišami tongkonani (na kolih, v obliki ladje … si ne predstavljate … bom pokazala slikice, ko pridem domov), lutkami tau tau, ki predstavljajo umrle in v katerih je ujeta njihova duša, z grobovi v drevesnih deblih, kamor pokopavajo umrle dojenčke in neskončnimi riževimi polji. Na sprehodu smo ujeli še petelinje boje (sicer prepovedane) in priprave za novoletni žur. Aja, saj res SREČNO NOVO LETO!
Našo ekspedicijo po Toradži smo zaključili z raftingom. Da smo se sploh prebili do reke, smo morali z džipi čez drn in strn, potem pa še peš čez blatna riževa polja. Umazani do kolen (nekateri so se dričali tudi po riti) smo se ob reki najprej malo umili, 
potem pa na juriš čez brzice. Mene in še eno potnico Mojco je že kmalu vrglo iz čolna naravnost med čeri in adrenalin je kar drl po mojih žilah. Z veliko napora sem se ustavila pri nekem kamnu, z veslom v roki (tega za živo glavo ne smeš izgubiti), tok okoli pa tako močan, da sem komaj dihala. Drugi raft je šel v reševalno akcijo in krmar me je z vso močjo zgrabil za rešilni jopič in z zadnjimi močmi sem se skobacala v čoln, z veslom obutala vse bližnje, a sem preživela – rezultat: praska na obrazu in pobuškano koleno. Bilo je noro, noro. Mojca pa je ta čas tičala ob skali sredi reke in vsi čolni so šli že mino, tako da jo je naš krmar reševal z brega s štrikom. Tudi ona je še vedno živa in zdrava J. Skobacali sva se nazaj v svoj čoln in nadaljnja vožnja je bila bolj sproščena, vozili smo se mimo slapov, opazovali varane, orla, ki si je ravno ujel zajtrk (črno kačo). Res čudovito.
Sledila je še dolgotrajna vožnja nazaj na jug otoka od koder smo poleteli (z letalom seveda) na rajski Bali … o tem pa čez nekaj dni.
Ostanite v cvetju. Baj, baj!
Tretji del:
V prvem delu sem vam pisala o dogodivščinah na Javi, zadnjič sem vam zapisala čarovnije in zgodbe, ki so se dogajale na Sulawesiju. Zdaj sta na vrsti še rajski Bali in Lombok.
Po prihodu na balijsko letališče Denpasar nas je najprej udarila huda vročina. Kar oblilo nas je. Sonce, neznosna vročina in vlaga. Do Balija smo namreč imeli bolj ali manj oblačno vreme (zdaj je deževna doba), na Sulawesiju pa smo se gibali na približno 900 m nadmorske višine, kjer so temperature prijetnejše.
Na ogledu templja Tanah
lot (otoški tempelj, eden od tisočerih na Baliju) smo bili videti, kot bi ravnokar pretekli maraton – preznojeni in zmatrani kot cunje … Ampak da vidite razliko, ko smo prišli v Ubud, kjer je polno štacunic s cunjicami … Folk je bil kot prerojen. Do takrat namreč še nismo imeli prilike šopingiranja in vsi so navalili na majčke, oblekce, klobučke, saronge (velika cunja za okoli riti) … Končno nas je Oskar spustil s štrika. 🙂 Mimogrede smo šli še v opičji gozd, kjer se je ena potnica spopadla z makakijem – rezultat: globok ugriz v podlaht. Tam so zgleda takih ugrizev precej vajeni, saj so jo zelo hitro zrihtali. Naš šaman Marjan in manjša ekipa potnikov se je naužila energije pri ogromnem drevesu fikusu benjaminu, ostali pa smo kot vajenci to le poskušali. Učinek: meni neznan, saj smo kljub tej energiji na busu proti hotelu vsi pospali. 🙂
Naslednji dan pa osvajanje Balija … Najprej predstava Barong (o dobrem in zlem, pošastih, demonih, čarovnicah, opicah, princih), potem ogled tipične balijske hiše (tu ima vsaka hiša svoj družinski tempelj), peljali smo se na rob zunanjega kraterja še enega aktivnega vulkana Batur (peš do notranjega kraterja se nikomur ni dalo), za konec pa še ogled osrednjega templja
Besakih, kjer smo imeli priložnost videti pogrebno slovesnost … Trupelce so že zažgali (Balijci so hindujci), mi smo videli le sprevod kakih stotih ljudi, oblečenih v belo in nič kaj žalostnih … To je pač del življenja. Oni itak verjamejo v reinkarnacijo, zato je smrt le nov začetek.
Nasploh smo si glave napolnili z njihovo filozofijo življenja, katerega smisel je ustvarjanje harmonije med dobrim in slabim (zato v njihovih zgodbah in legendah zlo ne umre, ker ni fora, da ga uničiš, ampak da ga sprejmeš in nadzoruješ). Zato balijski hindujci seveda darujejo bogovom, darujejo pa tudi zlim demonom – njih je namreč treba pomiriti, da bodo dali mir … Poučno in dá misliti, res.
Zadnji dan na Baliju smo se zapeljali še v Kuto, da vidimo in občutimo tudi masovni turizem … Saj veste – hoteli, plaže, surferji, lokali, štacune, Avstralci in Američani … Ne hvala, gremo raje na Lombok!
Na Lomboku zaključujemo naše potovanje. Nekaj dni čistega užitka v luksuznem resortu med fikusi in palmami v lesenih hiškah, pokritih z bambusom in slamo, kjer ti čedkani fantje in dekleta primaknejo stol in položijo prtiček v naročje, ko prideš na zajtrk, kjer ti zvečer odgrnejo posteljo in poškropijo sobo proti komarjem, kjer imaš le 20 korakov do morja in še manj do bazena, kjer
ti prinašajo pijačke k ležalniku, če se ti ne ljubi vstat, in kjer ti v kopalnici rasteta bambus in bananovec in ob slabem vremenu pada dež, ko se tuširaš – pa ne zato, ker bi bilo šlampasto narejeno, ampak ker je tako zrisal arhitekt.
No, pa da ne bi bilo preveč dolgočasno, smo šli en dan še na izlet na Gilije (gili po lomboško pomeni mali otok), kamor smo pripluli z eno staro barkačo, ki ji je (k sreči blizu pristanišča) začel crkavati motor, tam malo posnorkljali ter se nagledali koral in pisanih ribic. Nazaj grede proti resortu smo se ustavili še v prodajalni biserov (na Lomboku imajo veliko farm morskih biserov) in na veliki blatni tržnici s hrano, kjer prodajajo vse, kar se dá jesti – vse vrste znane in neznane zelenjave, sadja, začimb, mesa, rib …
En dan smo izkoristili za izlet po otoku. V Sukarari so nas naučili tkati. Na Lomboku se dekle ne more poročiti, dokler sama ni sposobna stkati songketa (oblačila za posebne priložnosti). Enega mora narediti za bodočo taščo, enega za bodočega tasta in enega za ženina. Tudi poročni običaji so nekoliko nenavadni: fant ugrabi dekle in jo odpelje k prijatelju za tri dni (tam spita v ločenih sobah, nič henkipenkija), potem prijatelj obvesti fantove starše, oni obvestijo dekletove starše, in če jim fant ni všeč, skušajo dobiti dekle nazaj (ali pa jo izobčijo iz svoje družine). Če je fant sprejemljiv, se lahko poročita z manjšim obredom v mošeji (potem pa je henkipenki že dovoljen), a prave priprave na poroko se šele začnejo … Dekletovi bratje od ženina lahko zahtevajo kar koli (denar, bivole …). Če jim ženin ne ustreže, dekle izobčijo iz družine, če pa zbere vse, kar zahtevajo (to lahko traja več mesecev), pa se začne pravi žur (ohcet) in seveda potem vsi srečno živijo do konca svojih dni. 🙂
Izlet po Lomboku smo zaključili s sprehodom po blatnih riževih poljih, in kot se za Oskarja spodobi, smo to storili med hudim nalivom. 
Povsod je bila voda, v poljih, na blatnih stezicah, iz zraka je lilo kot za stavo! Mi pa smo lepo hodili in ne morete verjeti, pri tem ful uživali! Padali so komentarji, da kaj takega pa v življenju še nismo doživeli … Na koncu riževih polj nas je za nameček čakala še deroča reka, ki smo jo morali pregaziti, voda pa je segala nekaterim tudi do pasu. No, ko smo vsi premočeni kot cucki pričofotali do bližnje vasi, so nas seveda obkrožili vsi vaški otroci, ki najbrž že dolgo niso videli prismojenih turistov, ki v dežju brodijo po blatu. 🙂
Naša skupinska avantura se zaključuje in jaz počasi vstopam v novo zgodbo … Mesec in pol bom sama iskala rajske kotičke na širnem otočju. Kdaj se vam ponovno oglasim – če me v kakšni odmaknjeni vasi kar ne poročijo – pa je odvisno tudi od dostopnosti interneta …
Uživajte!
Nina
