Piše: vodnica Ajda Šter
Daleč, daleč, daleč…
Mjanmar je res posebna dežela. Že sama pot do tja je posebna, predvsem pa dolga. In vmes se človek vpraša, če morda še kakšen od uniformiranih uslužbencev na katerem od letališč ni preveril tvojega potnega lista. Ja, postopki so točno taki, kakršni so. In so. A ko letalo proti Yangonu pristaja nad mestom v tistih prelepih barvah sončnega zahoda in se vrhovi tisočih pagod svetlikajo v večerni svetlobi, 
je ves trud poplačan. Tudi tisti zadnji postopek, pridobitev mjanmarske vize, se zdi da steče hitro kot bi mignil. Kaj bi ura gor ali dol!
Yangon pozdravi obiskovalce z neštetimi lučkami in preseneti s svojo urejenostjo. Ponoči je prav vse drugače, pravljično. Tako je tudi ob sloviti zlati Shwedagonski pagodi, ki zvečer zasveti v vsem svojem sijaju! Je to le pagoda sama, njena energija, vzdušje okolice, dobre misli številih obiskovalcev? Nekaj je in tisto nekaj te začara in zasvoji v trenutku. Izgine utrujenost, ne čutiš več soparnega zraka, ne duha ne sluha o pomanjkanju spanca. Ostane le še tukaj in zdaj. Nova dežela, nove vonjave, drugačni ljudje, lučke, kadila, mantranje, zlat sijaj ki razsvetljuje temno nebo. Kipi Bude na vsakem koraku, nasmejani ljudje, ki plašno kimajo v pozdrav. Oh Mjanmar, tukaj smo!
V iskanju »prave« kave ali kako biti zadovoljen s tistim, kar imaš
Domača letališča v Mjanmaru razvajajo svoje potnike s čisto pravo kavo na evropski način. Torej espresso kava, sveže spenjeno mleko in za povrh še kanček kakava! Da je vse
skupaj še lepše, so zraven celo sveže pečeni francoski rogljički. Smo res v Mjanmaru ali so bile to le čudovite sanje? Uščipneš se in zaveš, da si tu. In kmalu te uščipne še država sama. Namreč po letališki dolgo ni bilo tiste naše kave. Smo pa imeli priložnost spiti veliko mjanmarskega čaja. Mjanmarci namreč obožujejo čaj. Enemu rečejo kar voda in to je naravni, nesladkani zeleni čaj. Ta je na voljo na mizah vseh restavracij in čajnic skupaj s kozarčki lepo brezplačno. Pričakuje pa se, da gost zraven naroči kakšno skodelico kave, čaja ali pa ugrizne v sveže ocvrte prigrizke, ki mu jih prinesejo na mizo.
Da bi se ga navadili, smo si ga takoj drugi dan privoščili. Mjanmarski čaj. To je skodelica, v katero najprej nalijejo za skoraj 2 cm kondenziranega mleka, dodajo še malo sladkorja in čez nalijejo črni čaj do vrha. Dobro pomešajo in nastane sladek napitek, ki mu Mjanmarci rečejo čaj. Zanimivo, sladko, drugače! Kava je prišla v podobni obliki. 
S kondenziranim mlekom, veliko sladkorja in malo kave. Včasih pa kar v vrečki 3 v 1, ki si jo zamešal v skodelico vroče vode. Oh kje si naša letališka kavica? Sem in tja se je prikazala, samo na tiste dni, ko smo nabrali dovolj dobre karme! Sicer pa smo ugotovili, da sta tudi mjanmarska kava in čaj odlična. Kaj hočeš lepšega kot po napornem dnevu sedeti v vrveči čajnici in srkati skodelico tistega sladkega čaja? Sladek je, topel, lepo se prileže. Zraven pa voda v obliki lahkega zelenega čaja nadomesti izgubljeno vodo v vročem dnevu. Ko dodaš še sveže pečeno samoso z nadevom iz rečnih kozic, je slika popolna!
Zakaj imajo mjanmarci radi tako sladek čaj in kavo? Odgovor popotnik sam odkrije po nekaj dneh potovanja. Namreč mjanmarska kulinarika je odlična, ampak malce manj pozornosti namenja slaščicam. Ker pa smo vsi samo ljudje, se po nekaj dneh zgodi, da začutimo potrebo po sladkem. Zato je tukaj odličen sladki mjanmarski čaj in zdaj še sami dodamo kako žličko sladkorja!
Starodavni kralji, ki so gradili… in premikali prestolnico kar tako mimogrede
Začelo se je v Baganu, kot naše potovanje. Anawratha je bil tisti prvi pravi kralj. Skoraj 1000 let nazaj je začel z gradnjo templjev v kraju, ki bi se danes z lahkoto postavilo ob bok svetovnim čudesom. Gradil je za svojo vero, za Budo. Ostanki kraljeve 
palače skoraj niso vredni omembe. Templji pa človeka naravnost očarajo. Pa ne ko stojiš pred njimi. Ampak takrat, ko se na enega od njih povzpneš in se zazreš v tisto polje templjev pred sabo in povsod okoli sebe. Kako je kralje očaral budizem, da so toliko zgradili zanj. V le dobrih 200 letih! Ko se bliža sončni zahod, se tudi mi zaženemo na najbolj priljubljen tempelj, od koder so sončno – zahodni razgledi menda najlepši! Množica ljudi ima enak namen! Ko velika krogla počasi pada za hribe tam nekje za mogočnim Irrawaddyem, se obrisi mogočnih templjev lepo naslikajo pred nami in ustvarijo čudovito sliko. Kako lepo, da nas čaka še en dan v tem starodavnem mestu!
Mjanmarski kralji so bili res samosvoji. Tako kot vse v tej nenavadni deželi. Ko je propadel Bagan, so prestavljali prestolnico kraljestva malo sem in malo tja. Včasih je bilo pa kar več kraljestev hkrati. Prava zmeda, katero so povzročila številna nesoglasja vseh teh ljudstev, ki so se ustalila pod hribi v obliki podkvice v dolini mogočne reke. Danes je ljudstev uradno vsaj 135. In za nameček ti ljudje radi verjamejo astrologom, kateri so med drugim odgovorni tudi za kar nekaj premikov prestolnice. Zadnji se je zgodil leta 2005, ko je namesto Yangona prestolnica Mjanmara postalo mesto Nay Pyi Taw. Oh Mjanmar, ti pa si!
Anawratha kljub vsemu vstane trdno zapisan v spominu. Se hecamo na letališču: »Se še spomnite, kateri je bil prvi uradni kralj v Mjanmaru?«. Odgovor: »Ah daj no, zdaj pa res ne bomo več o zgodovini. A na vrata moramo, so rekli po zvočniku.«
Čudoviti stiki z domačini v majhnih vasicah ali kako ostaneš brez besed
Pohodniški dnevi so bili dolgi točno toliko kot traja dnevna svetloba in še kako urico več. Najlepše je bilo, ko smo srečevali in spoznavali ljudi, ki žive v tistih odmaknjenih vasicah tam daleč stran. 
Na vsakem postanku, med zajtrkom, kosilom ali večerjo, smo se opazovali. Pogosto so nas prišli pogledat tudi sosedje ali naključni sprehajalci, ki jih je zanimalo, kako izgledamo svetlopolti ljudje. Potem smo se najprej malo smejali eden drugemu, s pomočjo našega Dvajsetaka izmenjali besedo ali dve o tem, koliko smo stari in kako je z našo družino. Predvsem pa smo se gledali, saj smo prej ko slej vsi ostali brez besed. Takrat se je domača družina lepo usedla na tla pred nami in nas mirno opazovala brez kakršnihkoli zadržkov. Še bolj zabavno je bilo, ko se je pridružila še soseda z otroki. Sploh pa, kaj bi besede, ko pa nasmeh velja za tisoč besed!
Brez besed pa so ostali tudi domačini v kar nekaj restavracijah, kjer smo si na naši poti privoščili kosilo. Kar gledali so nas in zamešali prav vsa naročila. Ko smo malce povprašali, zakaj tako, smo izvedeli, da smo prvi evropski gostje.
Sončni vzhodi in zahodi
Vsak dan smo videli vsaj enega od njiju. Ne le izjemoma pa tudi oba. Se spomnite zgodbe o Malem Princu? Kako rad je preživljal svoje dni na malem planetu tako, 
da je ves čas premikal stol in je tako lahko videl sončnih zahodov kolikor si jih je zaželel. Saj res niti dva nista enaka, vsak ima tisto nekaj in vsak zase je unikaten. Zakaj imamo ljudje tako radi sončne zahode? Ker so takrat najlepše barve? Ker je takrat konec dneva, ki hkrati pomeni, da prihaja nov začetek? Ker sončni zahod prinese noč, ta pa obarva prav vse stvari drugače…? Čudovita energija prevzame svet ob sončnem zahodu in ga oblije z najlepšimi barvami… Takrat se sprejemajo odločitve, človek dobi nov zanos, začuti spoštovanje do matere narave… Mi smo si privoščili zahodov zvrhan koš. Nekaj pa tudi čarobnih vzhodov. In tistih najlepših dni, ki smo jih preživeli od enega do drugega!
»Bistvo je očem skrito. Kdor hoče videti, mora gledati s srcem.« Še en košček Malega Princa, ki lepo zaključi pravljico o nasmejanih ljudeh iz države, ki ji danes rečemo Mjanmar. In za katero je treba odpreti srce, da odkriješ tisto njeno pravo širino.
