Piše: Renata Drolc
Leto je naokrog in znova sem v mestu dveh celin, v Istanbulu. Nekdanja prestolnica mogočnih imperijev je gotovo najbolj živahno turško mesto, ki me vedno znova očara, čeprav sem ga obiskala že velikokrat. Če je bilo lani tak čas tu še precej manj turistov, pa mestni vrvež danes znova spominja na predkoronske čase.
Tokrat imam posebno misijo. Od doma mi sporočajo, da želijo poizkusiti vodno pipo in če imam le prostor v kovčku, bi bili veseli, če kakšno kupim. Ko me sopotniki vprašajo, kje lahko kupijo to ali ono, je odgovor vedno: »Na grand bazarju!« Odpravim se torej tja, kjer imajo vse, kar si srce poželi.
Grand bazar, ali v prevodu velika pokrita tržnica, na tem mestu stoji že od 15. stoletja, čeprav je od tedaj večkrat pogorela. Od svojih začetkov je bila torej večkrat obnovljena in povečana in nastal je labirint dvainosemdesetih uličic, v katerih je več kot 5000 trgovinic. A če si vzameš čas in ga dobro raziščeš, najdeš še kakšno skrito čajnico ali pa molilnico.
V gneči se komaj prebijam po najširši ulici, kjer so prodajalne nakita in lokalnih sladkarij, a mene bolj zanimajo tisti bolj mirni predeli bazarja. Zavijem v stransko ulico, mimo prodajalcev oblačil in torbic, ki me vneto nagovarjajo in vabijo v svojo majhno trgovinico. Do sedaj sem se že naučila, da ni dobro pokazati prevelikega interesa, saj znajo našo vljudnost odlično izkoristiti in še preden se zaveš, ti prodajo vse tisto, česar v resnici ne rabiš. Zato odhitim naprej mimo predela s preprogami, opazujem barvito množico luči in se za hip ustavim, da kupim nekaj drobnih spominkov. Po navdihu vijugam po uličicah in občutek imam, da sem mimo nekaterih trgovinic že šla. Večkrat.
Končno naletim na prodajalno z vodnimi pipami, postojim in že me ogovori brkati prodajalec: »Rusija? Poljska?« Ker, kot kasneje izvem, že od malih nog dneve preživlja na bazarju, zlahka prepozna Slovanko. Ko povem, da prihajam iz Slovenije, nadaljuje: »Kako vam lahko pomagam?« »Potrebujem vodno pipo, tako, ki bo všeč mojemu očetu. Tako preprosto, a kvalitetno in estetsko.« Povabi me v notranjost in mi ponudi čaj. Všeč mi je, da nekateri tu na bazarju še vedno trgujejo na tradicionalen način, so pa vedno bolj redki. Z veseljem sprejmem povabilo in zapleteva se v pogovor. Ta nanese tudi na nedaven potres v Turčiji. Ker je Istanbul mesto, kamor se množično priseljujejo z vseh koncev Turčije, je na mestu vprašanje, če ima tam kakšne sorodnike ali prijatelje. Pove, da sam sicer ne pozna nikogar, ker je odraščal v Istanbulu, da pozna veliko ljudi, katerih sorodniki in prijatelji so tam izgubili življenje. A pravi tudi, da življenje tu, več kot tisoč kilometrov stran poteka po ustaljenih tirnicah in se zanje ni nič kaj dosti spremenilo, razen mnogih pogovorov, ki se sedaj vrtijo okrog tega nesrečnega dogodka.
Po uvodnem pogovoru je čas za barantanje. Našla sem točno tako »šišo« kot sem želela in Omer mi ponudi ceno. Seveda se z njo ne strinjam. Po nekaj ponudbah se končno dogovoriva za razumno ceno. Morda je višja, kot sem si sprva zamislila, ampak dobro vem, da bi bilo odkloniti nakup po druženju ob čaju zelo nevljudno. Dobro mi jo zavije, doda še množico dodatkov in oba se zadovoljna posloviva.
Ja, bazar je spet izpolnil pričakovanja. Morda se kmalu spet vrnem …
