Piše: Polonca M. Ahac
O svetovni metropoli, ki kot edino na svetu leži na dveh celinah, je Napoleon nekoč dejal: »Če bi bila Zemlja ena država, bi bil Istanbul njeno glavno mesto.« Ko se prvič, pa tudi drugič, tretjič … prepustimo živahnemu vrvežu nikoli zaspane metropole, vpete med preteklost in sedanjost, tradicijo in sodobnost, med vzhod in zahod, se nam Napoleonov izrek zazdi nekaj najbolj logičnega na tem svetu.
Bizanc, Konstantinopel, Novi Rim, Istanbul ali po naše Carigrad je bil okrog 1.500 let prestolnica dveh cesarstev, Bizantinskega in Osmanskega. Prve obrise je mesto začelo dobivati v 7. stoletju pred našim štetjem, ko je Grk Bizas tukaj ustanovil mesto, ki se je zaradi izjemne lege začelo zelo hitro razvijati kot trgovsko mesto. Ko je Zahodno Rimsko cesarstvo že trepetalo pred vdori barbarov s severa, si ga je za glavno mesto Vzhodno Rimskega cesarstva izbral cesar Konstantin. Po propadu Zahodno Rimskega cesarstva je bilo mesto središče Bizantinskega imperija še tisoč let –dokler niso na vrata potrkali Osmanski turki. Sredi 15. stoletja so svoje ladjevje v Zlati rog spravili kar prek hriba Galata in osvojili mesto. Ko se je Evropa vse bolj modernizirala, Osmani zaradi svoje konzervativnosti niso bili sposobni izpeljati nobene od večjih prepotrebnih reform. Po prvi svetovni vojni oslabljeno cesarstvo razpade in postane republika, njen prvi predsednik pa Mustafa Kemal Ataturk.
Med obiskom mesta, pa naj traja več dni ali samo nekaj ur, se slike v naši domišljiji najlepše obarvajo v starem delu mesta, okrog Trga sultana Ahmeda. V središču starega dela mesta stoji miljni kamen, ki še vedno označuje nekdanji »center sveta«, od katerega so se merile razdalje v cesarstvu. In na dosegu nekaj korakov so glavne znamenitosti starega dela mesta: Hagia Sofia, Modra mošeja, palača Topkapi, Hipodrom ter Podzemna palača.
Mogočna in nesmrtna v nežno rdečo odeta gospa Sveta Modrost ali Hagija Sofija. Prva cesarska cerkev je bila na pobudo cesarja Justinijana zgrajena v pičlih petih letih, med letoma 532 in 537. Material za njeno gradnjo so pripeljali tudi iz oddaljene Sirije, Egipta, nekdanjih mest ob Egejski obali. Dobrih 900 let je predstavljala trdnjavo krščanstva, še stoletje več je bila največja stolnica na svetu, ob vdoru Osmanov v Istanbul pa so jo v treh dneh spremenili v simbol islama, v mošejo. Ne samo z očmi, zdi se nam, da s celim telesom začutimo veličino prostora, ki nas obdaja. Doživetje še poglobi misel na cesarje, ki so jih kronali na omfalionu, na vse sultane in vernike, ki so se tukaj posvečali najbintimnejšim pogovorom z bogom, pa kakorkoli ga že imenujemo.
Pravijo, da če v Hagiji Sofiji dobro prisluhneš tišini, slišiš vodo. Podzemlje mesta namreč skriva podzemne cisterne, pa tudi predore, kleti, skrivnostne grobnice. Mnoge zaklade mesta pod mestom šele odkrivajo. Mi obiščemo najbližjo in najbolj znamenito cisterno, Podzemno palačo, Cisterno baziliko ali po turško Yerebatan. V prostoru, velikem kot katedrala, nas objame gozd marmornih in granitnih stebrov. Solze med gradnjo umrlih sužnjem še danes vidimo na stebru solza. Pa ne se prestrašiti dveh Meduz – postavljeni postrani oziroma na glavo sta namreč izgubili svojo moč.
Nasproti Hagije Sofije stoji Modra mošeja ali mošeja sultana Ahmeda I., ki z modrino izniških ploščic ustvarja veličasten, a umirjen ambient, pisani vitraži, s katerimi se spogledujemo z zunanjim svetom, pa vtis dopolnijo z igrivostjo. Kupola to več kot imenitno podobo dopolnjuje kot klobuk in predstavlja povezavo med zemeljskim in božanskim svetom. Mošeja stoji na mestu, kjer je pred prihodom Osmanov stala bizantinska cesarska palača.
Na Hipodromu, tik ob Modri mošeji, skorajda slišimo topot konj med dirkami ter navijanje množice 90.000 obiskovalcev. In za trenutek otrpnemo, ko si predstavljamo, kako se je upor proti cesarju Justinijanu tukaj končal z več kot 30.000 žrtvami. Na nekdanji spini se sprašujemo, kako za vraga jim je uspelo iz Egipta v 4. stoletju pripeljati in postaviti Tutmozov obelisk. V njegovi senci opazimo sramežljiv kačji steber iz brona, pripeljan iz Delfov. Veliko dragocenosti takratnega Konstantinopla so oplenili križarji, s hipodroma tudi štiri pozlačene konje, ki danes krasijo baziliko Sv. Marka v Benetkah.
V Palači Topkapi se tako ali drugače dotikamo neizmerljivo vredne zapuščine Osmanskih sultanov. Več kot štiri stoletja je bil tukaj bivalni in administrativni center imperija. Premnoge zgradbe iz različnih obdobij cesarstva se vrstijo ob štirih dvoriščih oziroma znotraj njih, obdanih z visokimi zidovi. Med sprehodom se zlahka vživimo v vznemirljive zgodbice o sultanih, njihovih velepomembnih materah, mnogih ženah in premnogih konkubinah. Občudujemo zaklade, ki enostavno nimajo cene, od pohištva, okrasja, zbirk umetnin, nakita, orožja, do dragih kamnov, relikvij, oblačil, porcelana, posod in drugih dragocenosti.
Naše raziskovanje mesta se nadaljuje na tretjem Istanbulskem griču. V mavzoleju tik ob mošeji Sulejmaniji in nedaleč stran od svoje ljubljene Roxelane za vedno počiva sultan Sulejman Veličastni. V zgodbe življenja sultana, ki je vladal na višku Osmanskega cesarstva, smo se vživljali že v palači Topkapi. Tukaj se zavemo nesmrtnosti zapuščine ikoničnega para, začutimo njuno povezanost, moč ljubezni. Mošejo, ki jo je zgradil »Osmanski Michelangelo« oziroma Mimar Sinan, glavni arhitekt kar treh sultanov, z razlogom obiščemo čimbolj zgodaj. V miru preskusimo mehkobo preprog in se prepustimo vibracijam arhitekturno in akustično izjemnega prostora. Med umirjeno zamaknjenostjo ustvarimo ravno pravo vzdušje za odstiranja skrivnosti islama.
Mimo mavzoleja znamenitega Mimarja Sinana se po ozkih ulicah, polnih trgovinic, spustimo proti Zlatemu rogu. Ob ustju naravnega pristanišča, ki je tisočletja dajalo zavetje grškim, rimskim, bizantinskim, osmanskim in drugim ladjam, je vedno živahno. Vhod vanj je stoletja po potrebi uspešno varovala dolga veriga, ki je bila napeta med stolpom Galata, ki še danes stoji na hribu na drugi strani zaliva. Privoščimo si najboljše »balik ekmeke«, sendviče s filejem ribe, zelenjave in kruha.
Celini, na katerih leži mesto, deli naravna morska ožina Bospor. Bospor je najožji naravni preliv na svetu, ki se uporablja za mednarodno plovbo. Najboljša pot, da ga spoznamo, začutimo njegove tokove, se srečamo z gostim prometom in pa predvsem vidimo, kaj razkrivajo njegove obale, je izlet z ladjico. Z malo sreče nas med vožnjo spremljajo celo delfini. Mimo Deviškega stolpa, kamor se je pred žalostno usodo neuspešno umaknilo mlado dekle, se vračamo v Zlati rog. Vživimo se v mnoge morjeplovce, ki so tukaj s trgovskih ali bojnih ladij morda prvič zagledali bleščeče obljubljeno mesto.
Istanbul je bilo zadnje mesto na Svilni poti, po kateri so z daljnega vzhoda trgovci stoletja prinašali različne dobrine; mnoge se še danes prodajajo na znamenitih istanbulskih bazarjih. Opojna mešanica vonjav in barv začimb, čajev, dišav, turških slaščic, mil … nas povabi na Egipčansko tržnico, mnogi ji rečejo tudi bazar začimb. Turki pravijo, da kar vidiš, kar ti je na dosegu roke, lahko tudi poskusiš. Ni nam treba dvakrat reči, že smo v eni od trgovinic in vonjamo, degustiramo, se pogovarjamo s prodajalci. Težko odidemo praznih rok. A največja nakupovalna meka nas še čaka – sprehodimo se po labirintu na desetine ulic pokritega Velikega (Grand) bazarja. Mesto v malem nas povsem prevzame, tukaj bi lahko preživeli ne samo ure, ampak dneve in dneve. Raziskovanje bazarja, nakupovanje, barantanje ali pa samo »firbcanje« in pogovori s prodajalci so nekaj najbolj zabavnega, kar lahko doživimo v Istanbulu. Sploh če se zavedamo, da nam ničesar ni treba kupiti.
Istanbul je mesto, v katerem se zaradi vseprisotnega prepleta sodobnosti in tradicije, zahoda in vzhoda, zlahka odpremo novemu, drugačnemu, vznemirljivemu. Kaj od tega bomo začutili, doživeli, pa je odvisno predvsem od vsakega posameznika. Kot je dejal turški pisatelj, Nobelov nagrajenec, Orhan Pamuk: “Mesto nima drugega središča kot nas same.” (Iz knjige Istanbul: spomini na mesto.)
