Piše: Borut Pust
Ljudje imamo radi zgodbe. Islandci še posebej. Dolgi večeri in noči, ki se pozimi ovijajo okoli njihove čudovite pokrajine, so bile od naselitve norveških Vikingov dalje kot naročene za pripovedovanje zgodb ob prasketanju ognja. Umetnost pripovedovanja zgodb, s katerimi so pripovedovalci zgodb mlade generacije stoletja dolgo poučevali o življenju, družini in ljubezni, pa tudi o sporih, starih nordijskih bogovih in pokristjanjevanju, je za Islandce še danes zelo pomembna.
Islandske sage, ki so jih anonimni avtorji v stari islandščini zapisali v 13. in 14. stoletju, spadajo med najpomembnejša dela evropske srednjeveške literature. Opisujejo življenjske zgodbe večinoma resničnih junakov in junakinj iz časa Vikingov, ki so se vtisnile v kolektivni spomin Islandcev. V štiridesetih sagah, ki so se ohranile do danes in jih mladi v šolah berejo v izvirniku, se srečujejo, prepletajo in razpletajo družinske zgodbe ženskih in moških likov več generacij, ki jih anonimni avtorji opisujejo v realističnem slogu tako v trenutkih zanosa in življenjskih zmag kot v trenutkih porazov, stisk in žalovanja ter iskanja novih življenjskih poti in odkrivanja novih dežel in ljudstev. Na svojih poteh presežejo številne izzive, se nemalokrat ob tem preobrazijo, predvsem pa se kalijo in pridejo do novih spoznanj o sebi in svetu, v katerem živijo.
Saga o Eriku Rdečem
Med sagami, ki opisujejo življenjske poti resničnih zgodovinskih osebnosti, je znamenita Saga o Eriku Rdečem.
Kot je zapisano, se je Erik Rdeči (ki je dobil ime po barvi svoje dolge vikinške brade in las) rodil okoli leta 950 na Norveškem. Ko mu je bilo deset let, se je njegov oče na Norveškem zapletel v klanski spor in bil obtožen umora, zato je z družino zbežal na Islandijo.
Ko je Erik na Islandiji prišel v mladeniška leta, se je poročil z dekletom Thjorbjorg, s katero sta se preselila na svojo kmetijo na severozahod Islandije. Rodili so se jima trije sinovi in hči. Eden od sinov je bil Leif Eriksson, ki je kasneje postal legendarni vikinški morjeplovec, ki je skoraj 500 let pred Kolumbom odkril obale Labradorja in Nove Fundlandije v Severni Ameriki, kar opisuje Saga o Grenlandiji.
Erik je živel v času, ko je bilo na pohodu krščanstvo, a sam ni želel prevzeti krščanske vere, saj je ohranjal vero svojih vikinških prednikov, ki so verjeli v stare nordijske bogove. Je pa krščanstvo prevzela njegova žena, ki je Eriku zamerila, da se noče pokristjaniti.
Erikovi sužnji, ki so delali pri njem, so nekega dne povzročili zemeljski plaz na sosedovi kmetiji. Sosed jih je zato ubil, Erik pa je iz maščevanja ubil dva sosedova tesna prijatelja. Zato je bil obsojen na tri leta izgnanstva.
Islandijo je torej moral zapustiti. Zbral je nekaj mož, se vkrcal na ladjo in odplul proti zahodu. Po več dneh plovbe je priplul do obal Grenlandije. Plul je ob njeni zahodni obali in naletel na obalo, ki je bila rodovitna in zelena.
Sodeč po sagi je Erik naslednje tri zime preživel na Grenlandiji in raziskoval novo deželo. Tretjo pomlad se je vrnil na Islandijo in svojim rojakom pripovedoval o rodovitni »Zeleni deželi (Green-land)«, kjer bodo našli novo življenje brez lakote in revščine. Uspelo mu je prepričati precej ljudi, saj je nazaj proti Grenlandiji krenil s kar 25 ladjami.
Usoda je hotela, da je na Grenlandijo zaradi viharjev in slabega vremena prispelo le 14 njegovih ladij. V novi deželi so ustanovili dve novi koloniji in večina je tam ostala, Erik pa se je vrnil na Islandijo k svoji družini.
Erikov sin Leif Eriksson se je nekaj let kasneje odpravljal na potovanje proti zahodu. Na potovanje, na katerem je kasneje kot prvi Evropejec odkril obale Severne Amerike, je povabil tudi svojega očeta. A Erik je med ježo do pristanišča, kjer je bila zasidrana Leifova barka, padel s konja. To je razumel kot slabo znamenje, zato se je potovanju s sinom odrekel. Še isto zimo je umrl v epidemiji bolezni, ki je zajela Islandijo …
Prisluhnite islandskim sagam in začutite, kaj imajo za povedati prav vam.
