Piše: Borut Pust
Islandske pokrajine, ki so z izbruhi podvodnih vulkanov na tektonski prelomnici med severnoatlantsko in evrazijsko tektonsko ploščo iz morja vstale pred milijoni let, popotnika presenetijo z ubrano harmonijo svoje raznolikosti. Ko človek stopi na ta odmaknjeni otok na robu polarnega kroga, dobi občutek, da je na drugem planetu.
Nedotaknjenost čudovitih črnih plaž, za katere se zdi, da se raztezajo v neskončnost, grebeni valov Severnega morja, ki butajo skalnate tvorbe najbolj nenavadnih oblik in za katere Islandci verjamejo, da so okamenela mitološka bitja troli, ter pečine, na katerih gnezdi na stotine ptic, ki se igrajo na valovih vetra, skupaj z deročimi rekami in visokimi slapovi, v katere se prelamljajo, prebujajo tako domišljijo kot zgodbe o Vikingih, ki so na teh istih obalah s svojimi lesenimi ladjami pristali in se na Islandiji stalno naselili v 9. stoletju.
Slapov je na Otoku ognja in ledu na stotine. Goðafoss, ki leži nedaleč od prestolnice severa, Akureyrija, je simbolna točka. Tu je leta 1000, ko je Islandcem zaradi sporov med vikinškimi klani, ki so prisegali na stare nordijske bogove in tistimi, ki so sprejeli krščanstvo, grozila državljanska vojna, vodja prvega parlamenta na svetu, po odločitvi o sprejemu krščanstva, v slap vrgel kipce starih bogov in se jim s tem odrekel. Nedaleč proč leži mogočni Dettifoss, najbolj vodnat slap v Evropi, ki s svojo močjo vedno znova preseneti. In potem sta tu še elegantni Skógafoss, izza katerega naj bi se po lokalni legendi še vedno skrival vikinški zaklad in ki se nadaljuje s spektakularnim kanjonom reke Skógá, ter sloki Seljalandsfoss.
Islandija nima le številnih slapov, temveč tudi jezera. Ob Þingvallavatnu je tudi na zemeljski površini vidna tektonska razpoka med obema ploščama, kjer se s sopotniki radi pošalimo, da z eno nogo stojimo v Evropi in z drugo hkrati v Ameriki. Tu je bil pred več kot tisoč leti ustanovljen islandski parlament in tu so Islandci junija 1944 razglasili samostojnost. Drugo veliko jezero je plitvo jezero Mývatn, ki leži na geotermalnem vulkanskem območju s podzemnimi dimniki, fumarolami, vrelim brbotajočim blatom in drugimi vulkanskimi pojavi, ki so posledica zadnjega večjega izbruha sredi sedemdesetih let prejšnjega stoletja.
Če se od severa ozremo proti vzhodni obali, naletimo na Vzhodne fjorde, ki so jih ledeniki v zemljino površje globoko vrezali ob koncu zadnje ledene dobe, ko jih je zalilo morje. V času Vikingov so fjordi predstavljali dobro varovana naravna pristanišča, ki so pred morebitnimi napadi dobro skrivali njihove naselbine. Hkrati so fjordi bogati z ribami in z ulovom, v njih pa skorajda zagotovo lahko srečamo tudi katerega od kitov.
Islandija so seveda tudi ledeniki in vulkani. Ledenik Vatnajökull je največji evropski ledenik z več kot tridesetimi izstopnimi ledeniki ter ledeniškimi lagunami, v katerih plavajo ledene gore, ki se odlomijo od roba ledenika. Njegov ledeni pokrov prekriva skorajda desetino Islandije, v debelino pa meri od 300 do 1000 metrov. Pod vsem tem ledom leži eden od najbolj aktivnih vulkanov Grímsvötn, ki se z izteki lave in poplavami, ki jih to sproži, prebudi približno enkrat vsako desetletje.
Ko govorimo o Islandiji, ne moremo mimo dih jemajočih Vestmanskih otokov na južni obali. Najmlajši med njimi je z vulkanskim iztekom lave iz morja vstal leta 1963, zato velja za najmlajši otok na svetu. Islandci so ga po ognjenem velikanu iz nordijske mitologije, Surtru (Surtsu), poimenovali Surtsey. Velja za naravni laboratorij, saj evolucijski znanstveniki na njem lahko v živo opazujejo, kako otok naseljujejo nove rastlinske in živalske vrste.
