Piše: vodnik Janko Fritz
V dneh, ko ste se v Sloveniji in drugod spopadali z neznosno vročino in neobičajno visokimi temperaturami za našo navajenost, smo si popotniki po krajih, kjer so se pred davnimi časi zapisovale islandske sage, zjutraj nadeli termo puloverje in anorake, da bi se ubranili temperaturam pod 10 stopinjami Celzija in močnemu vetru. Moram priznati, da so temperature blagodejno delovale na počutje, zato smo se s toliko večjo popotniško radovednostjo vsako jutro odpravili sestavljat mozaik naše islandske poti.
Islandija je resnično v marsikaterem pogledu posebna dežela. Združuje toliko naravnih čudes in posebnih naravnih pojavov, ki niso poznani nikjer drugje kot le tod, da popotnika, ki jo obišče, v trenutku očara. 
Tudi dneve našega potovanja je napolnjevalo polno lepih doživetij in nepozabnih trenutkov ob opazovanju mogočne narave in njenih stvaritev, kot na primer veličastni slapovi bogov – Gullfoss in mavrica nad njimi, naravni termalni bazen Modra laguna, katerega zdravilne učinke so domačini odkrili po naključju, pa številni gejzirji in naravni vroči vrelci. Na njenih tleh se poleg štirih drugih razprostira tudi največji ledenik v Evropi, Vatnajokull; pravijo, da je ledena skorja na nekaterih mestih debela tudi do enega kilometra. Pokrajina, po kateri smo se vozili, je bila nazoren dokaz, da je otok vulkanskega izvora, da so številni ognjeniki na njej še vedno aktivni. Spremljajoča narava nam je bila kljub posebni lepoti nek tihi opomin, da je Zemlja pod nami živa ter da moramo v vsakem trenutku gojiti spoštovanje do nje, da smo tudi ljudje v primerjavi z mogočno naravo le prah in ne njeni gospodarji …
Islandci se tega dejstva še kako zavedajo, saj je njihova dežela po kvaliteti življenja v svetovnem merilu uvrščena kar na tretje mesto. Na tem otoku ni onesnažujoče industrije, njihova bivališča so preprosta in skromna, nič razkošnega razkazovanja in odvečne navlake. Ker imajo vroče vode na pretek, to prednost izkoriščajo za pridobivanje električne energije. Ali pa za ogrevanje rastlinjakov. Povedati želim, da Islandci vedo, kaj jim narava ponuja in kako lahko to vključijo v svoje življenje. Ohranjajo razumno in zdravo mejo, njim potrošništvo sodobnega časa ni nikakršna potreba, kaj šele dobrina. Veliko bi se lahko naučili od njihove preudarnosti. Prebivalstvu v teh krajih skoraj 80 % dohodkov predstavlja ribolov. Pa seveda velik delež dohodka pripada turizmu. S potniki smo izkoristili trenutne danosti – ob zaključku dneva smo se tako prepustili kulinaričnim užitkom in si privoščili okusno pripravljene dobrote z ribami ali drobnico.
Neokrnjenost narave in divjina krajev človeka umirita. Tudi nas se je na trenutke polaščal občutek, da smo zašli na nek drug planet, kjer ni nikogar – razen nas raziskovalcev čudes prelepe in malce skrivnostne dežele. Tu pa tam smo se za trenutek ustavili in se samo sprehodili, da bi se napolnili z mirom in energijo ognjene zemlje.
Vzeli smo si tudi čas in se prepustili pripovedim junakov večnih Islandskih sagah. Sage, ki so domačine spremljale skozi čas, jih kratkočasile in jih tudi oblikovale, so del njihove nacionalne identitete. V časih, ko je večina islandskega prebivalstva živela na podeželju, v skromnih razmerah, so ljudem prav sage lepšale dneve in jih osrečevale na svoj način, saj so prebivalci v njih spoznavali različne človeške značaje in iskali podobnosti z liki iz pripovedk. Islandski pesnik Halldor Laxness, ki je leta 1998 prejel Nobelovo nagrado, je nekoč zapisal, da v sagah ne obstajajo razredne razlike, vsi imajo pravico (in možnost) uživati v njih, kajti njihov jezik je prefinjen in ob enem skromen; enako radost po njegovih besedah v njih lahko najde najbolj izobražen človek kot tudi preprost kmet ali ribič. Sage so se tako prenašale iz generacije v generacijo. Zapisi prvih sag segajo v čas 13. oziroma 14. stoletja in pripovedujejo o naselitvah prvih prednikov, ki so prihajali na islandsko zemljo večinoma iz Norveške. V sagah so ljudje tako našli zgodbe iz njihovih vsakdanjih življenj, tudi o reševanju medsebojnih sporov. 
Tako je glavna misel znane sage o Njalu v tem, da ljudje spoznajo, da skupnost ljudi lahko zaživi v dobrih medsebojnih odnosih, čeprav jim ne vladata kralj ali plemstvo.
Na tokratnem potovanju smo tudi mi iskali vsak svojo zgodbo, sago, ki smo jo odnesli s seboj, da bomo lahko črpali navdih in moč iz vtisov in doživetih zgodb za prihodnje dneve, da bomo znali prenesti preprostost in razumnost tamkajšnjih ljudi v naša življenja, da bomo znali ločiti med pametnimi in nepotrebnimi stvarmi… in da bomo znali spoštovati naravo, ki nam je dana, da bi v njej vedno iskali sožitje in mir.
Na kratko lahko svoje misli zaključim, da smo v drugačnosti Islandije in njeni spokojnosti neznansko uživali.
