Piše: vodnica Sara Alt
“Čudovita dežela, zlita z naravo, kjer najdeš mir in slišiš tišino.” (misel sopotnice Jožefe Alt)
V zadnjem času je moderno pripravljati se na polet in življenje na – Zemlji daljnih ali bližnjih – planetih v vesolju. Baje bo znani ameriški igralec Tom Cruise eden izmed prvih Zemljanov, ki se bo preizkusil v življenju na drugem planetu.
Od mojega povratka iz drugega planeta je minilo komaj nekaj dni. Drugi planet je v bistvu daljna dežela na severu Evrope, ki postaja vedno večji hit med popotniško in turistično srenjo.
Da je Islandija lepa sem, vedela že dolgo, nisem pa vedela, da me bo popolnoma očarala. Sploh glede na to, da sem videla že lep kos naše zemeljske oble. Od neskončnih puščavskih sipin, himalajskih očakov, do turkizno modrih tropskih zalivov in divjih safarijev. Mogoče pa se me je dotaknila ravno zato, ker je tako zelo drugačna, od vsega mojim očem videnega do zdaj.
Spomnim se, ko mi je prijateljica in sodelavka Marijana razlagala, da je za Islandce narava Bog. Priznam, da takrat nisem natančno razumela, o čem govori. Preveč sem bila ovita v splošne predstave o lepoti, Bogu in naravi. To je bilo pred dvema letoma, ko sem otok večnega ledu in ognja obiskala prvič.
Tokrat, ob najinem ponovnem srečanju, pa se me je resnično dotaknila v dno duše. Občutek, da bi lahko umrla sredi islandske divjine, ki me je preplavil, me še ni izpustil. Občutek “umreti od lepote” je neopisljivo lep. Občutek spokoja, radosti in prisotnosti nečesa večjega od moje skromne človeške biti, me je spremljal od prvega do zadnjega dne potovanja.
Da nas je sprejela z odprtimi rokami, mi je bilo jasno vsak dan posebej, ko nas je namesto običajne megle, dežja in vetra, pozdravilo sonce. Božalo nas je z dolgimi sončnimi žarki tudi v redke trenutke, ko je nebo prekrila zavesa oblakov in smo se znašli sredi pršenja. Zgolj zato, da nam je bilo dano vedeti, da je lahko tudi drugače in da nič ni samoumevno, tudi vreme ne.
Odsotnost velikih strnjenih naselij, vasi in mest je name naredila še dodaten vtis. “Pomanjkanje” ljudi je na otoku, ki je velik za pet Slovenij in ima 317.000 prebivalcev, še ena značilnost dežele.
Svežina in čistost zraka, ki bi ga lahko jedel, ko bi le vedel kako. Dihanje s polnimi pljuči in zavedanje, da na otoku ni težke industrije, ki bi onesnaževala.
Kljub splošnemu prepričanju, da so Islandci nekoliko bolj hladen narod, smo doživeli ravno nasprotno. Poleg angela lepega vremena, nam je bil dodeljen še angel v obliki odličnega voznika avtobusa, ki je bil hkrati tudi lokalni vodič. Kombinacija simpatičnosti, prijaznosti in obilice znanja nas je dočakala v podobi Gunnarja, ki je naredil naše potovanje nepozabno lepo.
Zavedanje, da je zemeljska skorja živa in delujoča in da nas lahko vsak trenutek preseneti eden od delujočih vulkanov, smo hladili s pogledi na orjaško kapo ledu, ki predstavlja tretji največji ledenik na svetu.
Tako bi se lahko, ko pride moj čas, brez zadržkov, pridružila Bobbyju Fischerju, svetovnemu šahovskemu prvaku, ki počiva v enem izmed fjordov, daleč stran od ponorelega sveta.
