Xochimilco, Ciudad de Mexico

Srhljivo… temačno… iztirjeno… grozljivo… »kripi« … je le par pridevnikov s katerimi običajno opisujejo eno od bolj nenavadnih »znamenitosti« Ciudad de Mexica.

Otok lutk v Xocimilcu danes ni težko najti. Nanj pa ni več dostopa.

Xochimilco je del glavnega mehiškega mesta, zelena oaza, prepredena z vodnimi kanali, kamor se hodijo domačini vozit s čolni in se na njih neizmerno zabavat.

In tam nekje sredi glasne muzike, politega piva, pretirane možatosti in ženskih kril, ki so »po nesreči« zlezla nad kolena, zagleda oko (če utegne) na enem od otokov nenavaden prizor: otroške lutke, privezane na drevo ali obešene na veje. Punčke iz cunj, ki jim je ostra žica zarezala v vrat. Plišasti pajaci, ki jih skozi trebuh zabit žebelj drži, da jih ne odnese veter ali obiskovalci. Izrezki iz časopisnih člankov, na njih pa nam neznani obrazi. Pisma ljudi, ki so prišli do roba, ali čez.

Domačini se sploh ne zmenijo več za ta čudaški otok, turisti pa šokirani strmijo s čolna, ki ga čolnarji ob otoku nočejo ustaviti, kaj šele dovoliti, da bi nanj stopili. 

Modrooka svetlolaska

Pred leti je tu živel senior Julian Santana Barrera, ali krajše Don Julian, ki je počasi otok spremenil v samosvoj oltar, svetišče. In tukaj se pojavi več zgodb, saj v Mehiki vedno in o vsaki stvari obstaja več resnic. In ena od njih je tudi naslednja.

V kanalih Xochimilca se je nekoč utopila deklica, katere smrt je Dona Juilana tako pretresla, da je začel verjeti, da ga na otoku kjer živi, obiskuje njen duh. Nekoč je po kanalu mimo otoka priplavala plastična lutka in Don Julian je začutil, da jo mora potegniti iz vode, jo razstaviti na otoku in s tem zaščititi pred zli duhovi deklico na onem svetu in sebe na tem. In Don Julian je pričel verjeti, da so lutke resnični otroci. 

Potem so se lutke začele kar nabirati. Nekatere je našel v kanalih, spet druge v smeteh med svojimi redkimi izleti z otoka. Domačini so ga imeli za vedno bolj norega in čudaškega, zato se jih je pričel ogibati, sami pa so vse večkrat v kanale spuščali stare, odslužene lutke. Julian jih je pridno pobiral iz vode in razstavljal na otoku. Z njimi je imel ves čas polne roke dela; prestavljal jih je gor in dol, z drevesa na drevo, nekatere preoblačil, spet druge polnil s koruzo. Ob redkih priložnostih, ko je zapustil otok, je naokoli razlagal, da so se lutke pojavile kar same, da pripomorejo k boljši žetvi in da ga spremljajo v temnih nočeh. Don Juilan si je izbral tudi svojo najljubšo lutko z imenom La Moneca, ki je vedno zasedala posebno mesto.

Duhovi …

Le redki domačini so vedeli za ta neobičajni skriti otok. Ko se je mestna oblast v devetdesetih letih lotila obnove plavajočih vrtov, so ga slučajno našli skritega med ločjem. Potem so sem začeli zahajati radovedni pustolovci, za njimi so prišli novinarji. Don Julian je iz časopisov pridno izrezoval članke o svojem otoku in tudi te pričel obešati naokoli.

Zadnja leta Don Julian ni govoril z nikomer več. Sestra in nečak sta mu nosila hrano in skrbela zanj, aprila 2001 pa je za njim izginila vsakršna sled.

 Tekst in foto: Matjaž Pirš

Komentirajte

Za komentiranje morate biti prijavljeni.

Portal agencija-oskar.si uporablja piškotke, da lahko z analizo obiska izboljšujemo storitev, za namene oglaševanja ter raziskave rabe spleta. Prosimo vas, da nam prijazno dovolite, da na vaš računalnik naložimo piškotke za ta namen. V primeru, da boste nadaljevali z uporabo naše spletne strani, bomo to razumeli kot privolitev. Vašo odločitev lahko vedno spremenite tukaj.
Se strinjam
Ne strinjam se