7. January, 2015   Agencija Oskar, Oskar piše, Šrilanka  

Išče se (nov) direktor Agencije Oskar (tokrat na Šrilanki) …

 

Išče se (nov) direktor Agencije Oskar (tokrat na Šrilanki) …

Strupene kobre za zmago duse nad telesomČlanek je naletel na izjemen interes in navdušenje sopotnikov Agencije Oskar. Toliko klikov v zgodovini e-časopisa še nismo zabeležili. In tako sem se tudi jaz podal na iskanje novega direktorja Agencije Oskar – tokrat na Šrilanko.

Na Budino solzico sem se odpravljal z mešanimi občutki. Blagoslovljena Lanka je zame eden najlepših potovalnih terenov. Nanjo me veže veliko osebnih doživetij, pa tudi legendarnih zgodb, ki smo jih doživeli s sopotniki. To je ena izmed mojih dežel, ki jih čutim, kako vibrirajo in tu je bil vedno eden najlepših izzivov, kako otoško vibracijo uskladiti s skupino in sopotniki, da v skupni resonanci presežemo obstoječe, da lahko klatimo zvezde z neba!

Presežno vzdušje na avtobusuKo sem se na božični dan srečal z novoletno skupino, sem v sebi prešteval, da že 5 let nisem bil na Šrilanki in začutil sem notranje hrepenenje – želim jo spet doživeti! Srečujem veliko novih obrazov, le nekaj znancev; velika skupina in izjemno pestra sestava; to mi je vedno najbolj všeč – prav pri takih skupinah je “skupinski notranji potencial” največji.

Rad imam vožnjo do Benetk, takoj pograbim mikrofon in začnem graditi temelje naše nove zgodbe, ki se bo potem na dolgem letu na otok vsedla in ko pristanemo, kar takoj vstopimo vanjo! Čudovito potovanje nas čaka, dragi sopotniki, in mi smo božji izbranci, ki smo dovolj zdravi, imamo sredstva in čas, da Šrilanko lahko na polno doživimo. Čaka nas neverjeten scenarij – prvih 5 dni bo en sam dež in tropsko Solzico bomo lahko v največjih poplavah tega stoletja še posebej izbrano doživeli. Tukaj smo se zbrali točno tisti, ki nam je usojeno potovati skupaj in preplesti osebne vezi prav zdaj, da bomo, zdaj tujci, že po nekaj dneh znanci in na koncu prijatelji … Prav mi smo naše največje bogastvo, v naši skupini sta moč in vsebina, kot si bomo mi postlali, tako bomo spali … Šrilanka pa je širokosrčna scena izjemnih potencialov, na kateri bo zraslo prav vse, kar bomo vanjo vsadili; naš smeh nam bo kot eho znova in znova vračala, tudi naš jok, jezo, VSE! Kajti na blagoslovljeni Lanki vlada modri Buda, ki je že pred 2.500 leti vzpostavil zrcalo, v katerem vsak sopotnik dobi tisto, kar daje; pa poimenujmo to “karma” in se ob tem kar najbolj zabavajmo …

Barvaste marele pišejo zgodboDoma vsak sam pozna svojo resničnost, na potovanju po Šrilanki pa bomo vstopili v prelestni potovalni svet vladavine pravljičnega Bude, ki nas bo zazibal v prav posebno resničnost – ej, da bo vsak dan najlepši dan na našem potovanju; in da bo vsak trenutek najlepši v trenutni resničnosti; in da bo mera polna – se nam bo dogajalo točno najboljše, kar se nam lahko zgodi v tem trenutku: pa še to samo zato, da se nam bo naslednji trenutek zgodila še nadgradnja tega najboljšega, ker si brez prejšnjega trenutka tudi zamisliti ne bi mogli … A le, če si to želite! Lahko ste, dragi sopotniki, tudi zgolj opazovalci, pri tem pa analizirate in ocenjujete, ali je to v skladu z vašimi pričakovanji in opisi v programu. V tem primeru bo to vaša pot – čustvena gugalnica, ki vas bo kot viharni valovi razmetavala po površju oceana. In vse to bomo doživljali SKUPAJ, na isti potovalni ladji naše zgodbe, vsak po svoje, vsak najbolj prav. Odločitev je vaša, živimo pa jo skupaj. Začenja se – ZDAJ! In tako naprej in nazaj, vse do Benetk.

Oskar, pozdravljen!

Po prijetnem potovanju v veseli družbi šele začenjava počasi ob fotografijah podoživljati tako pot kot nova spoznanja, ki so nam vsem odprla spet drugačen pogled na ta naš lep svet. Potovanje pa ne bi bilo tako doživeto, če ne bi bilo tvojega optimizma in take umirjene pozitivne naravnanosti kot si jo izžareval ti, in tudi ne, če bi družba ne bila tako ubrana in nekomplicirana. Enostavno povedano: lepo je bilo.

In še nekaj: tudi misli in prispevke bom spremljala malo drugače, potem ko sem spoznala avtorja tudi osebno in še malček bolj njegova razmišljanja.

Lep pozdrav in naj bo tudi jutrišnji dan najlepši, Nevenka in Risto

Oho, kdo pa so tile?Po prihodu smo zdrsnili v sivo šrilanško jutro in potovanje je steklo. Nič ni bilo v skladu s pričakovanji o čudovitem tropskem soncu in kontrastnih prizorih iz reklamnih letakov; prvi dan je bil čemeren in siv, bili smo utrujeni in tudi pri slonih smo se mnogi spraševali, kaj sploh tukaj počnemo … Za nameček so bile glavne ceste poplavljene in smo se že prvi dan cijazili po nekih stranskih cesticah, ki so bile polne lukenj in se naš avtobus ni premikal čez 20 km na uro; ceste pa so bile bolj na novo zorane njive, kjer je asfalt bolj škodil kot ne, naša vožnja pa je spominjala na plovbo po razburkanem morju; ljubeči domači so nas zasipavali s sms-ji, če smo še živi in ali še plavamo, ko pa so na Šrilanki take poplave … In v trdi temi smo končno v dežju prehodili še zadnjih nekaj 100 metrov do recepcije našega hotela, ki je bil sredi ničesar na neki plantaži mangovcev, ki jo ovija ena sama vlaga, dež in meglice, moča in luže od spodaj, od spredaj in zadaj in oh in sploh …

Na Šrilanki radi se imamoZgodila pa se je potovalna čarovnija. Vzdušje v skupini se je krepilo iz trenutka v trenutek. Kot bi se s skupino dvignili nad (domačo) resničnost, se razbremenili domačih pričakovanj in želja ter vstopili v drugo resničnost življenja v potovalnem trenutku “tukaj in zdaj”. Skupinsko vzdušje se je prelivalo v posameznika in posameznik je dodajal skupini. Nad nami se je pojavil neviden oblak, ki nas je potem spremljal do konca in še danes, ko smo vsi že na varnem doma, iz njega lahko črpa vsakdo, ki si to želi. Ta oblak se je dvignil nad dež, močo, meglo in dolgo vožnjo – ta oblak je bil zavedanje, kako smo sami ustvarjalci skupnega vzdušja, v katerem se lahko vsak med nami počuti kot se sam odloči. In potem nas je oblak objel, prav vse brez izjeme, prav takšne kot smo bili, in nas dvignil v NAŠE vzdušje. In mi se nismo več pustili motiti zunanji resničnosti. Ustvarili smo PREBOJNO stanje, v katerem smo preživeli celo potovanje …

“Vse mogoče Oskarje: od spredaj, zadaj, v pričakovanju, zaskrbljen, začuden, sam v družbi, v nirvani … skoraj vse na Sri Lanki. Upam da ti kaj prav pride. Se vidiva na kavici, Andrej”

Potem je bilo vse otroško preprosto in lepo! Deževne dni so krepile živopisane marele, ki smo jih nabavili prav zato, da bodo fotke še posebej lepe (in jih za spomin prinesli domov), kot otroci smo skupaj tacali po dežju in lužah okoli veličastnih stup in uživali v energijah svetih krajev; doživljali tropsko nevihto na hribu in se v hudem nalivu in vetru prebili na VRH; in smo bili vsi hkrati mokri in hkrati so nam očke sijale. Tudi lokalni vodnik Lionel, ki je Kozorog po horoskopu in tako zelo racionalen, je v drugem delu potovanja popustil. V narodnem parku Yala nismo videli skoraj nobene živali, ampak smo se imeli vrhunsko! Za novo leto smo si pripravili lastno praznovanje, potem pa smo nekateri oblečeni popadali v bazen …

Pozdravljen!

Fotke ti bom poslala, vendar ne do izida časopisa. Kljub temu, da sta bila ta dva dneva najlepša ali pa prav zato, me v službi daje okrog poldneva taka zaspanost, da mi le misel na Šrilanko drži oči odprte. Namesto urejanja slik bom šla seveda spat. LP, Irena

Buda je zakon, vam pravimVse je šlo gladko in zabavno, kot bi drseli po tračnicah neke vzporedne resničnosti. Prepustili smo se potovanju in trenutnim doživetjem, da se zdi, kot bi potovanje trajalo mesece! In vsak dan je bil tako poln, da smo se komaj spominjali, kaj se je zgodilo včeraj! Celo potovanje je bilo en sam presežek; ker smo si to dovolili, se sprostili in zlili v njegovo reko. Zaživeli smo kot glavni igralci, vsak kot je bil, kot je želel, tudi Buda, ki nas je blagohotno spremljal od zgoraj.

Morda sopotniki še danes ne vedo, kakšno srečo smo imeli. Morda nihče ne verjame, kako smo s prebojnim vzdušjem sami ustvarjali potovalno resničnosti. Morda se zdi na tem mestu smešno, da smo s skupinsko močjo ustvarjali nam najboljšo prihodnost, pred nami je odtekala voda iz poplavljenih cest, pravočasno so očistili plazove, ki so zasule ceste v hribih, in vsako noč se nam je odprl prostor v hotelih, kamor smo bili namenjeni, da smo po polnih in intenzivnih dneh našli prijetno sobico in posteljo za krepčilni počitek. A komur je to samoumevno, je korak dlje od lastne sreče …

Živjo!

Tudi jaz sem vesela, da smo potovanje doživljali skupaj.

Vsak dan si vzamem vsaj trenutek, da si v glavo pričaram kak prizor iz Šrilanke.

SE veselim novega e-časopisa.

Vse dobro in lep pozdrav, Tanja

Vrnili smo se, kaj pa zdaj? Za nami je zgodba v prebojnem stanju. Zaživeli smo čas z iskricami v očkah. Presegli smo sebe in se zlili s skupino. Spoznali smo sopotnike in jih sprejeli take kot so in ki danes krasijo domačo resničnost. Spoznali smo Budino solzico in sebe v stiku z njo. Spoznali smo nov delček sebe. V sebi čutimo nov žarek, ki skozi nas sije v svet. Zdaj smo doma, da naša sonca sijejo naokrog, da prižigamo druga sonca in jim prenašamo sporočilo. Potovanja so prelestna resničnost, ki v sebi nosijo izjemen potencial, a imamo tudi ljudje svobodno voljo, da nič od tega ne izkoristimo.

A naša skupina se je odločila drugače – in zato, dragi sopotniki, se vam iz srca zahvaljujem. Pravo potovanje se z vrnitvijo šele prav začenja, in v domačem potovanju potujemo tudi skupaj. In če se v domačem vsakdanu kdaj naselita hlad in nemoč, POIŠČITE v sebi našo skupno potovalno plast, in napolni nas moč in toplina trenutkov, ki smo jih skupaj doživeli. Saj je vseeno, če je to čarovnija, če nam je lepo, kar naj traja …

Hvala. Oskar

PS. Kakšno vezo ima vse to z naslovom? Prav na tem potovanju sem spet našel samega sebe, tisti delček, ki se je kdo ve kdaj in zakaj zataknil tukaj. Z njim, in s sopotniki, je zdaj življenje direktorja Agencije Oskar tudi doma čisto nekaj drugega …