Iranski vtisi – Čarovnija ob grobnici
Slovenci imamo več skupnega z Iranskim narodom kakor se nam mogoče zdi. Poglejmo le način na katerega oboji častimo velike mojstre peresa. Čeprav imajo Iranci več tisočletno bogato zgodovino na katero so zelo ponosni, pa so prav tako ponosni na mojstre duha, ki jim postavljajo veličastne spomenike. In tukaj že najdemo povezavo na Slovenijo, saj tudi pri nas cenimo umetnike pisane besede. Iz Perzije prihajajo tudi najrazličnejše pesniške oblike, ki so jih povzemali mojstri naše pisane besede, spomnimo se le Prešerna in njegovih gazel.
Šems ed – Din Muhamed, bolj znan kot Hafis kar pomeni tisti, ki zna koran na pamet je živel v 14 stoletju. Živel je resda v 14 stoletju, a bil je daleč pred svojim časom, veliki mojster besede, mistik, eden tistih, ki mu je bilo dano spregledati in razumeti. Nerazumljen od večine omejenih umov, ujetih v sistem, v togo razmišljanje, je videl dlje, veliko dlje in to tudi zapisal. V časih tekmovanja kateri bog je pravi, boljši je zapisal verze:
Tako veliko sem se naučil od Boga.
Da si ne morem več reči
Kristjan, hindujec, musliman, budist ali žid
Resnica je podelila z menoj,
Toliko same sebe
Da se ne morem več poimenovati
Moški, ženska, angel
Ali celo čista duša
Ljubezen, ljubezen…
Ob smrti ga ortodoksne mule niso želeli pokopati na muslimanskem pokopališču, češ da ni bil dober vernik. Njegovi učenci so predlagali, da naj vprašajo Hafisa, kaj si misli o tem. Dogovorili so se, da dajo različne verze njegovih pesmi v vrč ter iz množice poklicali dečka, da potegne en verz iz vrča. Bil je 7 verz iz gazele številka 60, ki se glasi:
Ne hodite proč z groba Hafisa
Kajti čeprav je pokopan s slabostmi
Sedaj potuje v nebesa
Zbegane mule so brez besed Hafisa pokopale na uradnem pokopališču in od tedaj se njegove pesmi uporabljajo kot neke vrste Oraklja. Daleč pred svojim časom, je napisal preko 5000 pesmi, od katerih je ohranjenih okoli 500, zbranih v zbirki Divan. Izbor Hafisovih pesmi je že nekaj let dostopen tudi v slovenskem jeziku v zbirki z naslovom: Zapleši z menoj
Širaz, mesto vrtnic, umetnosti, pesnikov, mesto velikega Hafiza. Topel julijski večer, sonce se že hudomušno skriva za griči in topel veter me boža. Sprehodim se do Hafisove grobnice. Na stotine ljudi je že tu, sedijo pred grobnico, tiho molijo, berejo verze iz Hafisove zbirke Divan. Nihče ne kriči, nobene naglice, ljudje prihajajo dostojanstveno, nežno božajo sarkofag iz marmorja in nanj prilepljajo ustnice. Vse je pristno, iskreno in v zraku je noro dobra pozitivna energija, da mi gredo dlake pokonci. Čista magija, ujet v trenutku sedim v množici, živim v trenutku, ki se zdi brezčasen. Ljudje pa kar prihajajo, sede ob grobnici berejo verze, postavljajo Hafisu vprašanja in čakajo, da jim verzi povedo odgovore ravno tako, kot so jih Hafisovim
pogrebcem pred 600 leti. Muslimanske mule še danes ne morejo verjeti kako je mogoče, da je Hafisova zbirka pesmi Divan še danes najbolj prodajana knjiga v Iranu, da, bolj prodajana od same svete knjige Koran. Ob grobu moli mula, zbrano, neprekinjeno že vsaj 15 minut in nekdo se pošali ter reče, najbrž moli zato, da bi prodali več Korana kot pa Hafisove zbirke.
Zrak je topel, diši po vrtnicah, mavrična svetloba barva grobnico v različnih barvah, novi in novi obiskovalci prihajajo, sedijo ob grobu, tiho molijo, berejo pesmi, premišljujejo. Jaz pa sedim, začaran ob vsej tej lepoti in ne morem dalje in vem da se bom vedno vračal na ta sveti kraj k Hafisu.
Gvido
