Genij je vsakdo, ki predstavlja izjemno intelektualno sposobnost, kreativnost ali originalnost, na ravni na kateri še ni bila dosežena do tedaj.
Kakšno zvezo pa ima to z iranskimi geniji ? Definitivno so iranski geniji Hafez, Saadi, Shams-i Tabrizi, Omar Khayyam in mnogi drugi pesniki, astronomi, teologi in matematiki te dežele, a o njih drugič. Iranski geniji so predvsem ljudje, ki so živeli in še živijo v Iranu. Velik del države je prekrit s puščavami, ima puščavsko in polpuščavsko podnebje in ravno tu se je osnovala več kot deset-tisočletna zgodovina Perzije. Da, v puščavi in polpuščavi.
Mrzle, krute zime in hudičevo vroča poletja tako prebivalce puščave postavljajo pred mnogo izzivov, kajti življenje v takih pogojih definitivno ni enostavno. In tu vstopi element iranskega genija! Genialni um starih Perzijcev je bil ključ do zanimivih, skrivnostnih in surrealističnih izumov, ki so omogočili preživetje na ne samo pasji vročini ampak na tako vroči vročini, na kateri se celo kamenje poti.
PRESTOLNICA BLATA SREDI PUŠČAVE Yazd je pravo iransko puščavsko mesto in muzej na prostem iranskega genija in njegove domišljije. Ponaša se z več kot tri
-tisočletno zgodovino in lepo ohranjenim mestnim jedrom, ki ga ščiti UNESCO. V mesto samem in zelo zanimivem muzeju vode lahko natančno ugotovimo, kako so se tukajšnji prebivalci prilagodili življenju v puščavskem okolju in to tudi izkusimo na lastni koži. Labirint prvotnih naselbin z badgirji, kanati, zbiralniki vode, mavzoleji in mošejami je priložnost za vandranje po ozkih uličicah in odkrivanje zanimivosti na vsakem koraku. Glavni gradbeni material pa je blato, mešano z slamo in vodo iz katerega so izdelane na soncu posušene opeke, ki služijo za izdelavo želene strukture, ki je potem obdana še z dodatno plastjo enake sveže mešanice, ki se posuši na soncu. Uporabljajo ga zato, ker na tem območju ni dreves, posledično tudi lesa za gradnjo in ni pretiranih zalog kamenja. Ta material je odličen izolator, v prebivališčih domačinov je tako poleti prijetno sveže hladno, pozimi pa te iste zgradbe v svoji notranjosti zadržujejo toploto. Voda iz slojev blata in slame počasi izpareva in hladi strukturo, ko pa se posuši je čas za nanos novega sloja blata. Genialno !
KANATI, VODOVODI globoko pod površino zemlje
se skrivajo do stotine dolgi podzemski rovi, ki v mesto v srcu puščave dovajajo podtalnico iz gora, kjer padata sneg in dež. Po kanatih tako mesto pridobi pitno vodo, vodo za gospodinjska opravila, preostanek neuporabljene vode pa teče na polja v bližini mest in jih namaka, uporabi se lahko tudi za namakanje prelepih vrtov. Yazd se na primer ponaša tudi z prelepim vrtom Bagh-e Doulatabad, polnim zelenja (sredi puščave! ) in z največjim badgirjem na svetu. Poklic izdelovalca kanatov oziroma »kanatokopača«, »muqaqija« v perzijščini je bil in je še vedno zelo cenjen poklic, zaradi težaškega in nevarnega dela. Samo v Yazdu, tako trdijo zgodovinarji, je nekaj več kot 500 kanatov, nekateri so v tem in drugih puščavskih mestih še vedno uporabi in služijo prvotnemu namenu. Popolna genialnost!
BADGIR, IRANSKA KLIMA NAPRAVA je verjetno najbolj atraktiven izum za preživetje v puščavi. To je visok stolp s pokončnimi odprtinami, ki lovijo veter in ga po stolpu pošiljajo v notranjost zgradbe, ki se na ta način hladi. Badgir je preko hiše lahko povezan tudi z kanatom, ki tako dodatno vlaži zrak v prebivališču. Večji ko je badgir, več ko ima odprtin
in več badgirjev, ko ima hiša, bogatejša je! Zanimiv je tudi podatek, da so s pomočjo badgirjev domačini lahko dosegli tudi do več kot deset stopinj Celzija nižje temperature v prebivališčih, kar je esencialno za preživetje. Več kot samo pametna pogruntavščina, brez dvoma!
JACH-CHAL, LEDENA HIŠA, če verjamete ali ne, so prebivalci puščave, celo leto lahko uživali v šerbetu, sladoledu in drugih hladnih jedeh, zahvaljujoč ledeni hiši. To je objekt, kjer so v hladnih delih leta umetno naredili led, ga razsekali na kose in shranili v notranjosti zgradbe zanimive čebulnate oblike in si tako kadarkoli postregli z ledom preko leta.
Led je bil tudi esencialen za shranjevanje raznih živil, ki bi se drugače pokvarila. Še danes se za hladilnik v Iranu uporablja isti izraz: ledena hiša. Če to ni nekaj posebnega!
AB-ANBAR, ZBIRALNIK VODE je še ena pogruntavščina puščavskih prebivalcev, gre za zbiralnik vode, ki je bil posredno povezan s kanatom, ki je vanj dovajal vodo, ki je bila potem tam shranjena za primer suše, ali presušena kanata. Voda se je delila prebivalcem po posebnem sistemu, tako, da je ni zmanjkalo. Poleg rezervoarjev za vodo se nahajajo pogosto tudi javne pralnice, kjer so domačini še do nedavnega prali oblačila. Za vse so poskrbeli!
KABUTARHANE, GRU GRU je objekt z zelo posebnim namenom, golobnjak, ampak za prebivalce puščave golobi niso bili vir hrane, temveč mnogo 
več kot to. Golobnjaki so bile prve tovarne organskega gnojila! V eni stavbi se je lahko nastanilo do 7000 golobov (ne to ni tiskarska napaka, sedem tisoč, da) in tam gnezdilo ter izločalo prebavljeno hrano. Domačini so tako enkrat letno iz notranjosti zgradbe pobrali gnojilo in pognojili polja. Z gnojilom iz enega golobnjaka v enem letu so lahko pognojili tudi do 100 hektarjev in na njih povečali letni pridelek tudi do 50 % ! Neverjetno!
Vse te neverjetne pogruntavščine so definitivno razlog zato, da lahko razglasimo prebivalce puščav Irana za genije. Njihove genialne pogruntavščine so sigurno ena večjih zanimivosti Irana in brez pomislekov vredne potovanja v odkrivanje te zanimive in magične dežele, ki preseneča na vsakem koraku !
Ana Marija Grbanović
