INTONACIJA PRED ODHODOM
Dragi sopotniki,
bliža se dan, ko bomo skupaj stopili na pot. To ni samo potovanje v drugo deželo – to je priložnost, da se premaknemo tudi v drug čas, v drug način doživljanja, v nekaj, kar se zgodi redko: da res začutimo življenje.
Ko se odpravljam na pot, me vedno znova preplavi občutek čudenja. In hvaležnosti. Ker potovanje – pravo potovanje – ni samoumevno. Ne zgodi se v programu, ne v kulisi dežele, ampak v nas. Med nami.
Rad si predstavljam, da je potovanje kot film. Dežela je kulisa. Program je scenarij. Vodnik – torej jaz – je režiser. Vi pa ste – vsak posebej – glavni igralci. Igrate svojo vlogo, s svojim značajem, svojim pogledom, svojim srcem. In skupaj ustvarimo zgodbo. Zgodbo, ki bo ostala. Ne samo v fotografijah, ampak v občutkih, uvidih, nadgradnjah.
Na pot ne vstopamo prazni. Vsak od nas prinaša s seboj svoje življenje, svojo zgodbo, svoj način, kako gleda na svet. Vsak je bogastvo zase. Več kot damo – več dobimo. To je čudež skupinskega potovanja. Kar vložimo – to oživi. In vrača se pomnoženo.
Samo pomislite: 40 ljudi v skupini pomeni 1.560 medsebojnih povezav. Nevidna mreža odnosov, dražljajev, tišin, pogledov, dotikov. To ni podatek. To je čarovnija. Če ji damo prostor, če jo opazimo, če drug drugemu pustimo dihati in biti, se zgodi nekaj posebnega. Skupina postane prostor. Skupina postane dom. In to v času, ko doma pogosto ni več prostora za povezanost.
Zato vas vabim: sprostite se od samih sebe, kot ste doma. Tam ste morda vodje, organizatorji, starši, odgovorni. Tukaj ste lahko vi. Brez pričakovanj. Brez mask. Brez skrbi, da morate biti karkoli drugega kot to, kar ste. To je že veliko.
Na potovanju ni včeraj in jutri – obstaja samo zdaj. V tem ZDAJ leži največje bogastvo. Tam, sredi puščave. Tam, na parkirišču pred wc-jem. Tam, ob vonju začimb in ob pogledu sopotnika, ki ti je prej šel na živce, zdaj pa ti zjutraj ponudi roko.
Globina sedanjosti.
To ni trenutek, ki mine. To je prostor. Prostor, kjer se ustvarjajo uvidi in skladiščijo doživetja.
Včasih neopazno. Včasih z velikim pokom. A vedno tiho, osebno, tvoje.
Ko padete vanjo, ko zares začutite zdaj, takrat se zgodi premik. Ne nujno navzven – ampak navznoter. Takrat nas potovanje nahrani in nadgradi.
Zato ne hitite. Ne iščite popolnega trenutka. Ne čakajte vrha razgleda ali konca dneva.
Raje se ustavite in se vprašajte: Kaj mi ta trenutek prinaša?
Če boste kdaj med potjo obstali in se vprašali: Kaj zdaj? – se preprosto ustavite. Prisluhnite trenutku.
Morda vam prav takrat odgovarja življenje.
Vsak trenutek na poti je kot kamenček. Ne veš še, kateri bo dragulj.
A tisti, ki ga res začutiš – ta ostane s tabo za vedno.
Kar se zgodi, je vedno prav. Ne to, kar bi se lahko zgodilo – temveč to, kar se zgodi. Če v vsakem dogodku iščemo smisel in darilo, rastemo. Če pa se ukvarjamo s tem, česar ni bilo, izgubljamo moč. Vsak trenutek na poti je potencial – vi pa ste tisti, ki iz njega naredite bogastvo. Ali ne.
Moj nasvet? Ne trudite se vsega razumeti. Ne trudite se vedno počutiti dobro. Raje bodite prisotni. Pustite, da vas potovanje vodi. Zaupajte, da ima vsaka pot svoj smisel.
In še nekaj – čisto po domače:
Pazite na vodnika. Dragocen je.
Kakršen vodnik, taka skupina. Spravite ga v dobro voljo – in skupina bo dobre volje.
Bodite mu v navdih – in skupina bo navdahnjena.
Bodite mu v veselje – in skupina bo vesela.
Odprite se mu – in skupina bo odprta.
Potem pa … samo še opazujte čudeže, ki se vam začnejo dogajati.
Vodnik je vaš sočlovek in sopotnik.
Vstaja veliko pred vami in hodi spat veliko za vami.
V glavi ima tisoče misli – z enim samim namenom:
kako bi vam čim bolj uresničil vaše sanje.
Če ste zdržali do tukaj – čestitam. Morda še to: te misli so del nečesa večjega. Pišem knjigo, v kateri želim zajeti duh zadnjih trideset let potovanj. V njej so dežele, a bolj kot to – so doživetja, odnosi, preobrazbe. Tudi takšne, kot jih bomo morda skupaj doživeli prav zdaj.
Veselim se, da bomo stopili skupaj v ta svet. Vsak s svojo zgodbo. In skupaj – v našo skupno zgodbo. Naj bo nepozabna.
Srečno!
Oskar
