Ko sem pred 20-imi leti prvič potoval čez Sulawesi so se mi stvari dogajale, jaz pa sem bil trščica v oceanu možnosti, ki sem valovala in doživljala to, kar ji je bilo dano valovati. Sprožil sem POT, vstopil sem v potok.
Zdaj skozi Indonezijo potujem z ozaveščenim oceanom možnosti. V njem zdaj kot trščica plava moja osebnost. Jaz pa sem glavni igralec v lastnem filmu, Kočijaž, ki igram samega sebe!
***
Ko sem pred 20-imi leti prvič prekrižaril Indonezijo po dolgem in počez sem se v njej začutil človeškost. Skozi čutne, odprte in tople domačine sem se odprl sebi. Skozi njihovo brezrezervno predanost in zaupanje sem se tudi jaz odprl vidnemu in nevidnemu svetu. Bilo je tako zdravilno, da je spremenilo moje življenje. “Indonezijski navdih” me je potem vodil v ustvarjanje “človeku prijaznih potovanj”, kjer poudarek ni na deželi in znamenitostih, temveč na sopotniku samem. Nastalo je prvo potovanje čez Sulawesi.
Prav tu, v Indoneziji se je sestavil prvi Oskarizem:“Manjše brazde ko popotnik pušča po deželi, večje brazde dežela pušča v njem. Kajti v odmaknjenih krajih izjemnih subtilnih moči bi popotnik moral hoditi po prstih, da ne prestraši nežnega vzdušja gostujoče dežele, ki le tako lahko vstopi Vame, me prežame in navdihne, ustvari potovalno bogastvo v moji duši. Ja, tiho, nežno in čutno lebdenje skozi gostujočo resničnost je resnična potovalna pesem. Preseči domači ego in postati NIHČE, da je potem gostitelj lahko tvoj gost. Prikloniti se gostujoči deželi in se ji zahvaljevati za vsak podarjen trenutek in doživetje. To me je navdušilo, želel sem to deliti z vsakim, ki me je želel poslušati. Navdušen sem pisal v Delo, začel sem z Agencijo Oskar.
Prav tu, v Indoneziji, sem v tej raznoliki neskončnosti spoznal kako prelestno je potovati po Einsteinovem navdihu – da si hkrati avtor in umetnina! Da imaš to moč, da se potovanju prepustiš naj s tabo igrivo ustvarja nekaj novega, kajti le tako lahko presežeš lastne pojmovne okvire in iz sebe ustvariš nekaj novega. Iz spoznanja izvira moč, s katero se lahko vržeš v vrtinec potovalnih vragolij ter sosledij naključij in nepredvidljivosti, ki iz tebe ustvarjajo novo umetnino. Kot se je to takrat zgodilo meni, da se sam sebi nisem mogel načuditi.
Prav tu, v Indoneziji, sem spoznal da imajo potovanja SMISEL, neverjetni potencial za odkrivanje lastne izjemnosti, samega sebe. Uresničimo ga lahko le skozi vstop v potovalno globino, v sfero nevidnega, zaradi česar potujemo; seveda kdor si to želi in je za to pripravljen sodelovati. Kajti le skozi skupino je mogoče presegati samega sebe.
Ko danes potujem skozi Indonezijo v njej spet čutim človeškost. Skozi tople čutne domačine se odpiram sebi. Temne iskrive očke me spremljajo na vsakem koraku. Prevzema me preprostost življenja in neverjeten pragmatizem s katerim domačini kljubujejo skromni resničnosti. Potovalno bogastvo zajemam z veliko žlico. Oskarja prežemam z novim navdihom, vdihujem mu nove globine, ostrim tankočutnost njegove zaznave in ga polnim s potovalnim bogastvom.
To želim podeliti z vami.
Kočijaž