INDONEZIJA – obljubljena dežela
Piše: Boris Lepojić
Dobesedno obljubljena. 20 let nazaj. S strani moje žene. Takrat se ni izšlo. Žena je dobila službo, jaz pa sem se sam odpravil na Šrilanko. Uf, kako bi se najino življenje drugače odvijalo, če bi se takrat načrt izšel. Pa se ni.
Želja po Indoneziji je ostala in tlela vse do uresničitve. Kot pri mnogih stvareh se je tudi pri tej izkazalo, da so najslajše stvari tiste, na katere je potrebno počakati ali pa se za njih potruditi.
Kaj je pri meni vzbujalo željo po obisku Indonezije, pravzaprav ne vem. O njej nisem bral, gledal dokumentarcev ali hodil na mnoga potopisna predavanja. Le tam je bila. Daleč, zelo daleč. Tako eksotična. Sanjal sem o tropskih plažah, dobrih ribicah in riževih poljih. No, očitno sem nekaj le vedel. Sedaj bi si želel, da bi se pred potovanjem bolj podučil, a mi je nevednost dala možnost prepuščanja, uživanja trenutka in prvobitnega odkrivanja. To pa tudi šteje.
Štart
Prišel je dan, ko smo se tokrat štirje (žena, otroka in jaz) odpravili na pot. Pot mi je sestavil Oskar, tako da se z vsebino nisem ukvarjal. Če kdo ve, Oskar ve. Samo želel sem se za 17 dni odklopiti in uživati z družino. Pa se takoj zalomi. Zamuda letala, zamuda notranjega leta. V glavi se mi začne vse rušiti. Opa. Ustavi se. Mar nisi ravno ti tisti, ki vedno razlaga, kako je zamuda letala nekaj najbolj normalnega? Res je. Vse se uredi. Verjetno še na bolje. V Jakarti na letališču pojemo odlično kosilo in že gremo dalje. Še dobro, da me je malo zdrmalo.
Letala
Z njimi gojim toplo/hladni odnos. Ljubim jih, ko odhajamo na potovanje, saj me v trenutku prestavijo v središče dogajanja. V povratku imam občutek, da me iztrgajo iz dogajanja in prestavijo v domačo realnost. Ista stvar, le različen odnos do tega.
Borobudur in Prambanan – uvod v Indonezijo
Če greš v Egipt, si ogledaš piramide. Če greš v Indonezijo pa Borobudur in Prambanan. Templja ležita na otoku Java in sta pod zaščito Unesca. Zasluženo. Bi se zaradi njiju vrnil v Indonezijo? Ne. Sta vredna obiska? Absolutno. Prav zato sta odlična za začetek potovanja. In kot sta rekla otroka – bilo kuda, Buda svuda. Če pa templjema dodaš še kakšno vožnjo z rikšo in ogled tradicionalnih lutk, pa še toliko bolj. Za tokrat bodi dovolj Jave. Gremo na obljubljeni Bali.
Bali
Rajski otok. Sanje. Nočni prihod v Kuto se izkaže za odličen. Gneča na cesti, polni bari, žur … verjetno vse, kar bi si 20 let nazaj želel. Sedaj pa mi je bilo zgolj zanimivo za kratek sprehod in prvo pivo ob bazenu z ženo. Nekaj pa je še ostalo v nama popotniškega. 😊
Naslednji dan se odpravimo po Baliju. Vau. Je lahko kje na svetu tako lepo? Tempelj na skali v oceanu ob katerega se razbijajo valovi oceana … neskončne riževe terase, pa še en tempelj na jezeru … vulkan … in sončni zahod na peščeni plaži. Zaspim, ker mislim, da sanjam.
Zjutraj pa v foto lov na delfine. Pa saj nismo bili sami: tam je bilo vsaj še 200 čolnov, ki so še v mraku odrinili v sončni vzhod v želji videti delfine. Nič kaj romantičen začetek. Potem pa skoči en, pa drug, pa drugi trije … skratka delfinov za življenje. Kaj bomo sedaj doživeli? Vodni tempelj, pa skalni tempelj … nasade tobaka, arašidov …
Večerni prihod v Ubud in hotel ob opičjem gozdu. Gozd opraviči svoje ime, saj so opice vsepovsod. Osebje hotela bije pravo bitko z njimi, mi pa se ob tem prav dobro zabavamo. Večerni sprehod po ulicah Ubuda nas dokončno prepriča, da je Indonezija prava izbira za naše počitnice.
Giliji
Tropski otočki ob obali Lomboka, do katerih iz Balija prispemo v dobrih dveh urah vožnje z hitrim čolnom. Fante impresionira šest tristo konjskih motorjev, ki brnijo proti našemu raju – Gili Air. Otoček je pravi raj. Brez avtomobilov, motorjev … le konjske vprege, kolesa in pešci. Že prvi dan otok obhodimo (5 km), naslednje dni pa namenimo odkrivanju podvodnega sveta. V veselje mi je, da sem eno izmed mojih pozabljenih strasti (potapljanje) obudil in prenesel na otroka. Sedaj pa imam že nov izziv. Za božička si želita potapljaški tečaj. Si je božiček vse zapisal.😊 Kar pa se podvodnega sveta Gilijev tiče, ni kaj za povedat. Raj je raj. Raznobarvne korale, tropske ribe in želve. Koliko želv. Neverjeten je občutek, ko plavaš ob tem bitju.
Rinjani
Če si Slovenec, je pač treba osvojiti kakšen vrh. Po možnosti najvišjega. Rinjani sicer ni najvišji vrh Indonezije, je pa drugi. S svojimi 3768 m se je zdel kar pravi cilj. In bi tudi bil, če Bernarda ne bi noč pred vzponom prebruhala, in ne bi sin staknil vnetja ušesa pri potapljanju. Tako se je na štart vzpona pojavil kripel bataljon. A ta bataljon je imel željo in vztrajnost. Prvi dan je potrebno narediti cca. 1600 m vzpona, kar zmoremo brez težav. Razgledi so čudoviti, tako da smo polni energije. Se celo šalimo, da bi lahko šli kar na sončni zahod. Še dobro, da nismo.
Zbudimo se ob dveh zjutraj in začnemo hojo. Čaka nas še 1200 m vzpona. To ne bi smela biti težava. Pa je. Nekdo je namreč postavil peščeno plažo pokonci. Hoja se zdi kot Jacksonov Moon walk. Še dobro da je noč in da ne vidimo, kam gremo in koliko je še do konca. Točno v trenutku, ko sonce pogleda izza obzorja, smo na vrhu. Družinska zmaga. Res smo vztrajni/trmasti.
Sledi 2800 m spusta. Na koncu izgledamo, kot da smo se vrnili iz fronte. Po nekaj dneh se mi zdi dobra izkušnja, na cilju pa sem si samo želel na morje.
Kuta – Lombok
Srfarsko/počitniški paradiž. Da pa ta paradiž lahko kar se da dobro zaužiješ, je potrebno biti mobilen. Kako se ljudje v Indoneziji premikajo? V večini s skuterji. Tako si tudi mi najamemo dva. Z njima prekrižarimo plaže po dolgem in počez, zvečer pa uživamo v raznovrstnih tropskih ribah, ki so za naš račun smešno poceni. Ljubezen gre skozi želodec in mi smo zaljubljeni.
Potovanje z otroki
Potovati z otroki je nekaj čisto drugega, kot bi potoval sam. Je delo. Kot starš stalno misliš, kje so, da sem jim kaj ne naredi … potem je tu še obvezno stalno hranjenje, saj če so lačni, so tečni … pa bratsko bockanje, ravno v trenutku, ko je potrebno nekaj urediti, razmisliti. Je odgovornost, da se podvodna zabava, hoja na tritisočak ali potop zaključita varno.
Potovati z otroki je pa tudi čisto zadovoljstvo, ko vidiš svoje otroke v čisto drugi luči kot doma. Ko vidiš, da so dejansko bolj sposobni, kot si misliš ter da hoja na tritisočaka njim ne predstavlja izziva oz. da so sposobni iz sebe iztisniti maksimum po naporni noči. Ko kar naenkrat govorijo angleško ali pa čisto normalno jejo izjemno pekočo hrano. Ko prevzamejo odgovornost za vožnjo po levi. Ko se ti po potopu kar ne morejo nehati smejati od navdušenja. Ko rečejo, da je bilo to najbolj raznoliko potovanje do sedaj.
To je to, kar si človek želi od družinskih počitnic.
TARI MAKASI Indonezija, TARI MAKASI Oskar
