08. jan, 2014   Agencija Oskar, Indija, Vodniki  

 

INDIJSKO NOVO LETO 2014

Dobrovoljna in pisana, generacijsko raznolika, a ubrana druščina sopotnikov na indijski avtocesti iz prestolnice Rajastana Jaipurja v glavno mesto New Delhi. Nič nenavadnega porečete – in imate prav.
A vse je drugače, ko se takšna pot odvija na zadnji Indija - Taj mahaldan leta, ko se tam daleč na cesto spusti megla kot je v naši podalpski deželici ne poznamo, ko so na cestišču brez označenih voznih pasov številna tovorna vozila, ko naš voznik izjemno spretno vijuga v gostem prometu …
Ko vendar ne gre drugače kot v slogu »Ko to tamo pijeva«. A, da ne bo pomote! Tudi to nam je na ustnice narisalo nasmeh. V nas je prebudilo tisto bistvo, ki ga vsak nosi v sebi, a je vse redkeje izraženo. Nismo imeli televizijskega ekrana, DVD ali CD predvajalnika, kot to velja za te kraje pa je v avtobusu delovalo le hlajenje. Premalo za razvajenega evropskega popotnika, ki v besedah zdrži vse, na resnični preizkušnji pa …?

Ne, mi imeli smo se fajn! Glasbeni posluh in poznavanje besedil narodnih ter ponarodelih pesmi, recitiranje slovenske poezije in z indijskim navdihom oblikovane nove pesniške mojstrovine, smeli plesni koraki, ki so sledili ritmu udarjanja dlani in petju tako na avtobusu kot pred njim. Zaplesali pa smo tudi skupaj, v krogu, tisto znano belokranjsko, ki jo vsi poznate: »Lepa Anka kolo vodi« – in ga je vodila! Smo pa tudi odštevali in odšteli zadnjo minuto starega ter prišteli prvo minuto Novega leta, upihnili štiri svečke na prvi novoletni torti, si zaželeli vse lepo in se počutili radostno.
Kako pa so Novo leto dočakali Indija - Jaipur, Hava Mahalmilijoni prebivalcev države, ki bo leta 2026 najštevilčnejša na svetu? Po vsem, kar smo videli, zelo različno. V najbolj mondenih restavracijah sredi zelenih in lepo osvetljenih vrtov ter na številnih ulicah in trgih, kjer ni luči in kjer toploto nudi le mali ogenjček, ki se vije s kupa zažganih smeti. To je Indija! Polna nasprotij in protislovij, dežela, kjer je vsaka slika lahko prava. Življenje in smrt si podajata roko in sestavljata večni krog samsare. Ko to sprejmeš in ponotranjiš, lažje zreš na vse družbene razlike, ki so prisotne na vsakem koraku.
Stari Delhi vzbudi raznolika čustva med katerimi ni razočaranja. Ljudje, ki hodijo, se dajo peljati z rikšami, motoristi in vozniki avtomobilov ter motornih rikš. Ob robu cestišča brez pločnikov štirinožci, krave, mobilni brivci, spretni ulični kuharji in tudi mi. Mošeja, arhitektura starega mesta, prepredena s cvetnimi okrasi, in zanimivi balkoni ter pročelji. Svetišče Džainistov, obrtniške delavnice, trgovinice, bazar in pot k reki Yamuna, kjer svoje zadnje mesto najdejo tudi pokojni. Tržnica začimb, kjer nas močan vonj čilija sili h kihanju in kašlju, a vsega tega vajeni trgovci in pomočniki na svojih hrbtih tovorijo večkilogramske vreče te, na strehi mogočne tržnice posušene začimbe, ki najde pot v številne domove povsod po svetu.
Delhi ima tudi svoj moderni obraz – New Delhi, kjer se znajdemo na širokih avenijah. Vrata Indije, mogočna predsedniška palača, v kateri je britanski upravitelj užil le leto dni, Indija Delhidanes pa je največja palača svetovnih voditeljev, ovalni parlament, številna ministrstva in mogočne zelene površine. Mondena četrt tujih veleposlaništev in osrednji trg s številnimi trgovinami po okusu modernega zemljana. A vendar tudi izjemno gost promet, ozki in visoki pločniki, prodajalci različnih dobrin, malo svetišče in vonj po kadilu …
Tudi vi kdaj pogledate katero izmed potopisnih oddaj? Kulinarika navdušuje tudi v živo. Mi smo jo preskusili v restavraciji Kamir, kjer so nas prevzele jedi mogulske kuhinje. Lahko rečemo, da je prikazano v oddajah BBC in Discovery Channel, res.
Zgodba medsebojnega spoštovanja, razumevanja, upoštevanja, vključevanja in ljubezni nas pripelje v Agro in njeno mogočno trdnjavo, zgrajeno iz značilnega rdečega kamna. Mesto v mestu, kjer so sobivali tako številni trgovci in obrtniki kot in predvsem člani kraljeve dinastije Mogulov. Šan Džahan je s svojo izvoljenko, ki ji med članicami harema ni bilo para, bival v umetelno izdelanih zasebnih prostorih, ki jih odlikuje odlična prostorska razporeditev, raba materialov in v prostor ujeta svetloba dneva ter sveč. Ko se je končalo njeno tuzemsko bivanje, ljubezen ni ugasnila, dobila je novo izrazno obliko – Taj Mahal. Ta danes prevzema številne obiskovalce Indije. Lepota, nežnost, a tudi trdnost mogočne marmorne grobnice odseva vse tisto, kar je ljubljena Mumtaz Mahal – Izbrana za palačo, bila. Svetloba sončnega vzhoda ali zahoda jo naredi živo. Kljub drugačnemu, nikoli uresničenemu načrtu izgradnje lastne grobnice na sosednjem rečnem bregu, danes počivata skupaj.
Umetniške mojstrovine graditeljev Taj Mahala so se ohranile skozi rodove. Danes tehniko izdelave cvetnih motivov iz delčkov poldragih kamnov pokažejo tudi radovednim obiskovalcem. Mi smo si v spomin vtisnili oranžno-rdeči in na svetlobi žareči kamen, ki je veljal za kamen Mumtaz Mahal.
Mogulski vladarji so spisali zelo pomembno poglavje indijske zgodovine, ki se je zaključilo v osemnajstem stoletju. Zato je njihova dediščina širna in lepo ohranjena, ob Agri smo obiskali še Fatehpursikri, naslednjo mogočno palačo z vrtovi. Poleg arhitekture nas prevzame tudi sporočilo, ki ga nosi v sebi. Sožitje različnosti, ki se kaže v sklenitvah poročnih zvez z ženami različnih veroizpovedi, vključevanje simbolov različnih religij v podobo palač in tudi dejansko postopno zlitje islama in hinduizma. To se kaže tudi dandanašnji, saj so muslimani Indije drugačni od svojih sosedov, prav tako pa ne smemo prezreti sufistov, katerih svetišče smo sicer obiskali v Adžberju. Poleg omenjenih so prisotne še druge skupine – budisti, sikhi in rimokatoliki. Med njimi, zlasti hindujci in muslimani, je v preteklosti prihajalo tudi do nasprotij, ki so bila močna še v dvajsetem stoletju in se izrazila tudi v umoru Mahatme Ghandija. A vendar lahko rečemo, da je sodobna Indija dežela religioznega sožitja in medsebojnega spoštovanja.
V Veliki Britaniji šolani Mahatma Gandhi je kljub pridobljeni visoki izobrazbi pravne stroke stopil na pot preprostega in asketskega življenja, se zavzemal za odpravo kastnega sistema ter krepitev indijskega gospodarstva, temelječega na kmetijstvu. Ostaja izjemna osebnost indijske in svetovne polpretekle zgodovine, več pa v obiskanem muzeju Ghandi.
Tisto kar človeka največ nauči je osebna izkušnja. Z obiskom svetišč smo si jo pridobili tudi mi. Sufisti v Adžberju, džainisti, hindujci in sikhi v Delhiju. Pa tudi edino svetišče hindujskega stvarnika Brahme v Puškarju in Savitrinega svetišča prav tam. Ponižnost, skromnost, darovanje pa čeprav le rožnatega cveta, izrekanje mantre, ki naj pripelje v opustitev zunanjega in povezavo z božjim, upodobljenim v živobarvnih in slikovitih podobah. Pa tudi skrb za sočloveka, ki jo s svojo odprto kuhinjo za vsakogar dnevno udejanjajo Sikhi. In še popotnica sufistov vsakomur: »Naj bo njegova pot v božjem varstvu.«.
Srečno smo v teh prazničnih dneh potovali tudi mi. Preskusili smo tudi kaj bolj nenavadnega in se zbližali z naravo. Jahanje slonov in umetelno poslikanih slonic, ki so nas brez težav ponesle naokrog. Prisluhnili smo tišini in zvokom prebujajočega se dne v nacionalnem parku Bharaputra. Pravo olajšanje po siceršnjem velikem vrvežu. Ta pa se je nadaljeval z obiskom Rajastana in njegove vedno živahne prestolnice Jaipur, kjer smo v osemnajstem stoletju zgrajenem observatoriju na prostem, preverili položaj planetov, vsi kozorogi so določili svoje znamenje ob poti sončnih žarkov, preverili pa tudi točnost urnih kazalcev ter sledili smeri zvezde Severnice.
Veliko je vsega in le nekaj je mogoče preliti na papir. Mnogo ostaja in vabi k neponovljivemu doživetju vsega čemur rečemo INDIJA.
 
Alenka Žibert