Piše: Branko Struga
Indija, dežela polna zgodovine in tradicij, je dom številnih mitoloških zgodb in duhovnih praks, ki so se razvijale skozi tisočletja. Notranji prostor Indije, njena duhovna dimenzija, je bogata in raznolika, saj združuje različne verske prakse, mitologije in filozofije. Znotraj tega sveta najdemo zgodbe in mite, ki so najboljši medij za prenašanje informacij o duhovnem in materialnem svetu.
Indijski notranji prostor, duhovna Indija, je notranji univerzum podceline. Zrastel je iz razmisleka, snovanja in asketskih praks številnih rodov prebivalcev tega dela jugovzhodne Azije. Obsega nam komaj znane svetove in dimenzije. Ker nismo opremljeni za te vrste zaznave in razumevanja, so mitološke zgodbe najprimernejši medij za predajo informacij. Indija ima toliko mitov in svetih prostorov, da ni koščka v velikosti sezamovega zrna, ki ne bi bil povezan z bogovi in njihovimi zgodbami. Iz nepregledne množice starih pripovedi sem za osnovno predstavo, kaj vse obsega bogata mitologija različnih indijskih verskih praks, izbral tri kot medije za širitev znanja na Zahod. Začenjamo s stvarjenjem, nastankom časa in prostora, s pojavom materialnega sveta.
V hindujski kozmologiji se naš svet razvija skozi različna časovna obdobja, vse do uničenja. Po uničenju izginejo vse oblike. Brezobličnost, nepojavnost, traja nekaj časa. To je razgradnja, tema in počitek, ni dneva in noči, ni ognja, vetra, zraka, vode in zemlje. Je le neizmerljiva, nerazumljiva, popolna tema, brez kančka svetlobe in je Bitje, BRAHMAN. Izbere si obliko in postane večni Šiva. Zaželi si partnerja in se razdeli na Šivo in Šakti. Ustvarita prostor kjer v temi lahko stojita, Kaši, točko čiste luči in tretje bitje, ki naj poskrbi za proces stvarjenja, Višnuja. Zlato bitje se loti dela. Potopi se v meditacijo in z vročino svojega telesa ustvari vodo, ki zapolni praznino. Višnu lebdi in počiva na praoceanu. V njegovem telesu, pred zoro stvarjenja, embrionira celoten univerzum oblik.
Iz Višnujevega popka požene lotos. Ko se cvet odpre, v njem sedi Brama. Prvorojenec stvaritve nadaljuje rojstvo materialnega sveta. Kolikor Brama ve, je on edini v univerzumu. Potem opazi spečega Višnuja in ga prebudi z vprašanjem: »Kdo si pa ti?« Višnu ga pozdravi kot otroka. Spreta se glede tega kdo je stvarnik. Obkladata se z žaljivkami in sta tik na tem da fizično obračunata. Skoraj uničita svet, preden je nastal. Tedaj se med njima odpro tla in neskončen steber luči ju sune vsaksebi. Skleneta najti začetek in konec stebra.
Višnu se spremeni v divjega prašiča in rije navzdol, Brahma v gosaka, ki se vzpenja. Iščeta tisoče let. Neuspešno. Upehana se vrneta na izhodišče, ko iz stebra izstopi Šiva z obliko. Ima pet obrazov in deset rok. Priklonita se božjemu, vse vibrira v intonaciji oma. Steber svetlobe je os sveta. Šiva je bodisi steber luči, brez oblike ali pa bog mnogih oblik; je Nataradža, mojster plesa, Umapati, Umin mož, Višvanata, gospodar univerzuma, Ardhanarišvara, pol Šiva in pol Šakti … Vsi ostali bogovi imajo obliko. Božje se razvije iz semena, se razširi v neskončnost vesolja, živi in diha. Potem upade in se vrne v seme Bitja, BRAHMANA.
Del pojavnosti materialnega sveta smo ljudje. Imamo snovno telo in delček BRAHMANA, atman ali dušo, vrata v notranjo dimenzijo. Iz Bitja, BRAHMANA, izhaja tudi človeška družba in njena organizacija, varne ali družbeni razredi in ašrame ali življenjska obdobja. Ljudje imamo svojo voljo in različne življenjske cilje. Njihovo dvojnost odslikava zgodba bratov, Barate in Bahubalija. Njuni oče je bil kralj Rišaba. Ko se je odločil postati menih, je kraljestvo razdelil med svojih sto sinov. Barata je dobil ozemlje na severu in je zgradil državo z močno vojsko. Bahubaliju je isto uspelo na jugu. Njuni 98 bratov je sprejelo meniške zaobljube in ostala sta sama z ambicijami in vojskama.
Drugi časi so poznali drugačne rešitve; pred bitko enakovrednih vojsk so se starešine obeh strani dogovorile za rokoborski dvoboj obeh vodij. Zmagal je mlajši, Bahubali, tisti z močnima rokama. A svet zmage in želja se mu je tako močno uprl, da se je za ponižanje brata sklenil pokoriti. Leto dni je na hribu preživel v stoječi meditaciji. Prekril ga je prah, preraslo rastlinje in poselile mravlje. Po letu dni ga je obiskal Barata, vsemogočni kralj, mu izkazal spoštovanje in ga častil kot modreca. Po bratovem obisku je Bahubali odgnal zadnje dvome, izničil karmo in dosegel razsvetljenje. Barata je arhetip uspešnega indijskega vladarja, Bahubali pa utelešenje duhovnega iskalca.
Za človeški Zahod, zavezan materialnemu, je Vzhod skozi stoletja ostal nerazumljen. Trgovski stik so omogočila že osvajanja Aleksandra Velikega. Njegovi kronisti so pisali o drugačnem svetu čez reko Ind. Skozi stoletja so se stiki krepili, na koncu si je Zahod Indijo pokoril s silo. V tej zgodbi je Barata premagal Bahubalija. Večina Evropejcev, beri Britancev, je domačine prezirala. Ponižanje je bilo tako sistematično, da so celo Indijci verjeli zgodbi o zahodni superiornosti. Bogate zahodnjake pa je dežela vseh sort razsežnosti vseeno navduševala in nekatere je zanimal predvsem brezmejni duhovni svet. Razlagali so ga kar sami in bili zaradi pomanjkanja znanja komajda uspešni. Nekateri so spoznali, da rabijo učitelja.
Eden prvih indijskih duhovnih učiteljev, ki je potoval v ZDA in Veliko Britanijo, je bil swami Vivekananda. Rojen v drugi polovici devetnajstega stoletja, v aristokratsko bengalsko družino, je že kot mladenič navduševal s svojim znanjem in izjemnim spominom. Zgodaj je srečal guruja, Ramakrišno in po njegovi smrti postal vodja Ramakrišninega samostanskega reda, potujoči menih brez imetja in stalnega bivališča. Pet let je intenzivno potoval po Indiji in se seznanjal z verskimi praksami. Potem se je podal na Japonsko, v Združeno kraljestvo in ZDA. S predavanji in nastopi je navduševal zahodne poslušalce, razlagal poudarke in smisle hindujskih učenj. Nastajali so prvi centri za proučevanje hindujskih filozofij na Zahodu. Umrl je v meditaciji leta 1902.
Indijci si postopoma vračajo izgubljeno samozavest in gospodarsko moč. Mi pa korakoma odpiramo vrata njihovega duhovnega bogastva.
