Piše: vodnica Ana Mikoš
Mumbai. Še kakšno leto priseljevanj in indijske reprodukcije mu manjka do titule največjega mesta na svetu. Svetovno eno najpomembnejših ekonomskih vozlišč je dom enemu najbolj navdihujočih ekonomskih modelov v Aziji. Pričakovali bi, da ga najdemo v bleščečih visokih stolpnicah, ki se vzpenjajo ob obali Arabskega morja, a se ta človeška podjetnost skriva tam, kjer bi jo verjetno pričakovali nazadnje.
Središče mesta leži na polotoku. Slednjega so ustvarili Britanci, ko so povezali sedem otokov, na katerih se je začelo nekaj dogajati. 
Začetki so bili neslavni, močvirnati in ker krona ni vedela čisto točno, kaj bi z njimi, jih je za nekaj funtov na mesec dala v najem Britanski trgovski družbi, ki so zagnali celo zgodbo. Ker je bila ta dobičkonosna, se je proti temu polotoku kmalu začela zgrinjati množica ljudi, ki so iskali boljši jutri. Posel se je razvijal, postavili so železnico. Dve – ena je šla proti SZ, druga proti SV. Mesto se je gradilo in širilo, 2 kvadratna kilometra zemlje pa sta ostala najrevnejšim pribežnikom, ki so tu postavili barakarsko naselje.
Dobrodošli v Dharavi – največji slum (barakarsko naselje op.p) na svetu. Tu živi milijon ljudi na enem najdražjih koščkov zemlje. Na najbolj poseljenih mestih na svetu jih živi okrog 5000, v Ljubljani 1500, tu pa kar pol milijona prebivalcev na km2!
Ker je z obeh strani omejen z železniškimi tiri in modernimi stavbami, si novi prebivalci gradijo stanovanja nad obstoječimi. Ne morejo se širiti – celi okolici gredo blazno v nos in če bi bila odločitev v rokah bogatih prebivalcev mesta, katerim slum kazi njihov pogled s terase, bi jih že zdavnaj izbrisali. Podgane, pomanjkanje vode, nezanesljiva elektrika, griža, malarija, hepatitis so nekaj vsakdanjega. Uličice so nekje široke slabega pol metra, stanovanja so enosobna – v enem živi okrog 10 ljudi, 15.000 ljudi si deli eno stranišče. Kot perfektna scena za film se je izkazal v filmu Revni milijonar. A v teh nenormalnih okoliščinah živijo ljudje normalna življenja. Tu delujejo tovarne, šole, banke, trgovine, pekarne, kino. In ne samo da delujejo – to je ena najživahnejših in najproduktivnejših družb v Indiji!
Vse se je začelo z reci-piši – smetmi. Glavni posel je reciklaža. Lokalni vodnik nas pelje mimo mnogih enosobnih podjetij, kjer spoznavamo proces. Plastika – sortiranje, drobljenje, pranje, taljenje. Aluminijski koščki z indijskih ulic se stalijo v kocke in pošljejo v tovarne. Močna je tudi usnjarska industrija z vrhunsko kvaliteto končnih izdelkov in mnoge znane modne hiše kupujejo usnje prav tu. Tukajšnji posel ni šala, v enem letu je tukajšnji BDP milijarda evrov. A tudi tisti najbolj podjetni, ki si lahko privoščijo življenje luksuzne vile na obrobju naselja, ostajajo tu.
In predvsem to je tisto, zakaj me obisk Dharvija vedno očara. Obisk je pravo doživetje značilne indijske drugačnosti, še bolj navdušujoče pa je vzdušje. Koliko upanja mora človek imeti, da se nečesa loti v takšnem okolju. In prav čutiš kohezivnost te družbe. Vsi so marginalci in vsi so si enaki. Če pride nov ga najprej nahranijo in mu pomagajo pri prvih korakih. Vodnik nas za konec odpelje do osmega čuda sveta. Stojimo pred stavbo brez pročelja, spodaj stojijo v vrsti kipci indijskih božanstev, nad njimi je vpet križ in slika Jezusa, v smer Meke kaže mihrab. Tempelj, ki je hkrati cerkev in mošeja – na današnji dan, ko vsi so ali niso Charliji, jim dam še posebej prav, da posedujejo čudo sveta. In čeprav revni, so tako na nek način tudi milijonarji.