Piše: vodnica Breda Dular
Indija Koromandija, mistična Indija, duhovna Indija, neverjetna Indija … To so besede, ki jih beremo ob člankih, opisih potovanj, vabilih na predavanja … Na drugi strani pa nas kup prijateljev in znancev, ki najverjetneje v Indiji še nikoli niso bili, opozarja na umazanijo, driske, kraje, posilstva, revščino, beračenje … Kaj je sploh res, se začnemo spraševati, zakaj bi se podajali v tako nevarnost, če ni potrebno?
Moj odgovor je: “Vse je res, vendar koliko tega bomo tudi mi srečali in doživeli na potovanju, pa je veliko vprašanje.” Indija nosi v sebi ogromno skrivnost, ki je nihče ne zna razrešiti. Ali jo vzljubiš in se vračaš ali jo zasovražiš in nočeš o njej niti slišati več. Vendar kljub vsemu ostane v podzavesti in počasi, počasi kljuva po zavesti in zbuja hitre utrinke spominov. Ne, ne moreš ji uiti. Pa še nekaj neverjetnega se zgodi. Indija da natanko toliko, kolikor lahko preneseš, in da odgovore na vsa duhovna vprašanja, ki si jih imel. Če bi želel več, bi dobil več – in to je ena velikih skrivnosti matere Indije, ki nas vleče znova in znova v svoje naročje.
Če kje doživiš duhovnost, potem je to gotovo v ašramu (duhovnem središču) in to je odgovor za duhovne iskalce. Vendar tudi običajno življenje je del duhovnosti in na ulici se lahko naučiš ravno toliko, če ne več. Vse je odvisno, po kaj si prišel in kaj želiš odnesti domov. Ko stopiš ven iz ašrama, vstopiš v indijsko realnost, v njihov vsakdan, v umazanijo, v svet beračev in čudnih vonjav, v svet hrupa in pesmi živo pisanih barv sarijev, ki hitijo mimo. Vse preglasi hrup avtomobilov, trobljenje in nepopisna gneča živih teles. Ni ne duha ne sluha o kaki duhovnosti. Ni pobožnih pogledov, ponižnosti, ni molitve … je samo borba za preživetje. Objame te simfonija kaosa in bitka, da najdeš svojo pot, ne da bi se izgubil v množici.
In ko stopaš po ulicah Varanasija, nič ne daje slutiti, da je to eno najbolj svetih indijskih mest. Povsod krave, pomešane med trgovinami in ljudmi, in ves čas obstaja velika nevarnost, da stopiš v kravjak. Ob Gangesu nas zažigalne ploščadi spomnijo na minljivost. Vse je na očeh, nič skrito. Trupla gorijo noč in dan, vmes peščica moškega sorodstva umrlega, na drugi strani mi zahodnjaki, ki razmišljamo o drugačnosti kulture in dojemanju smrti. Še naprej ob bregovih Gangesa nam brahmini (hindujski duhovniki) prodajajo blagoslov za dolgo in srečno življenje. Ja, na ulici se duhovnost plača. Večerni aarti (čaščenje boga z ognjem) doda piko na i sončnemu zahodu. Prižiganje ognja in spuščanje svečk po reki je eden najlepših zaključkov dneva.
V Indiji se porodi kup vprašanj, naletiš na meje svojega razumevanja, zaman poskušaš razumeti reakcije ljudi. Najbolje se je prepustiti in samo opazovati. Postati statist, mimo katerega se odvija živo pisani film. Če ne reagiraš, opaziš vse lepote, vse se vrti kot v počasnem posnetku. Reakcije trgovcev, gibanje množice, avtomobili, hrup … vse se zlije v celoto, v enost, v tebe. Postaneš del okolice in ne trpiš več. Samo si. Tega te uči Indija. Zlitja, enosti, sobivanja z vso različnostjo ne da bi sodil, ne da bi se porajale misli, ne da bi se spraševal zakaj.
In pride čas, ko te Indija spusti domov, v vsakdan, ki smo ga živeli pred potovanjem. Ugotovimo, da nikoli več ne bomo isti, ne po Indiji, ne po mistični izkušnji ne-duhovnosti. Kruta stvarnost in na drugi strani prelestni arhitekturni biseri kot so Taj Mahal, trdnjava Amber, Zlati tempelj v Amritsarju … puščajo v nas mešane občutke. Začnemo se spraševati, kdo smo mi, zakaj smo taki in kam gremo. In to je prvo duhovno darilo, ki nam ga je dala stvarna Indija.
Z vami po Indiji, duhovni ali stvarni
Breda Dular
Invalid Displayed Gallery