Vsi smo bili malo utrujeni in zato nam je šel najprej kar malo na živce, priznam. Sopihali smo v gruščnato strmino, tisto najbolj zoprno, ob kateri so pri nas iznašli skoraj žaljivo ime za gornike nižje sorte – »šodravci«, veter je pihal, da nas je kar prestavljalo in počasi nam je postajalo tudi malo hladno. Kot senca je ves čas hodil za nami, v lahki, od kdo ve katere skupine podedovani vetrovki, in tiste na repu skupine ves čas spraševal: Ste dobro? Je vse v redu?
Seveda je v redu, le malo hropemo, ker s seboj nosimo čisto preveč kilogramov, tistih v nahrbtniku in tistih drugje … In malo dihamo na škrge, ker še nismo aklimatizirani na tehle štiri tisoč metrov. Pa malo se smilimo sami sebi … In malo nam gre na živce tole ponavljajoče se vprašanje. Počasi mu nehamo odgovarjati samo še zariplo gledamo v veter.
Par ur kasneje smo bili na vrhu. Vsi smo si čestitali in se nekaj objemali, ne spomnim pa se, če je kdo sploh stisnil roko Ibrahimu, pa čeprav je kot angel varuh ves čas hodil za nami. Niti na skupinski sliki z vrha ga nimam.
Malo potem se je na videz lahek sestop zapletel. Zlomljena noga. Helikopter ne pride sem in treba je bilo nositi. Najprej na rokah in potem kar malo tako po snegu. In ko smo mi obnavljali znanje prve pomoči z opornicami, je Ibrahim tekel do koče po nosila. V uri in pol je bil nazaj. Dol in gor. S težkimi nosili na rami. Mi smo samo za pot na gor potrebovali slabe tri ure.
Potem je ves čas nosil. Slabih sto kilogramov po šodru in snežišču navzdol. Mi smo se vsaj malo menjavali, on pa je ves čas nosil. In ko smo mi od utrujenosti padali v sneg, nas je Ibrahim priganjal: Dajmo že! Šele po nekaj urah mu je bilo videti, da je tudi on utrujen, a tega seveda ni priznal.
Ko smo končno prišli do koče je izginil. Ni ga bilo, da bi se mu zahvalili, ni ga bilo, da bi mu stisnili roko. A pozabili ga zagotovo ne bomo.
Bila je krasna lekcija o srčnosti v hribih. Hvala fantje, Šukaran Ožbej in Ibrahim. Ti Dean, pa čim prej okrevaj, da spet kam gremo.
Matjaž Pirš
