Piše: Oskar Savarin
Ni pomembna stopnja potovanja in ne gostujoča dežela. Pomembna je zavest sopotnikov, da je potovanje njihov privilegij in božji dar, na katerem se lahko prepustijo in preigrajo same sebe v neizčrpnih kombinacijah. Pomembna je zavest, da potovanje OMOGOČA, sopotnik pa je tisti, ki se lahko na njem URESNIČI. Na našem indonezijskem potovanju smo se znašli tako različni posamezniki, da bolj ne bi mogli biti; najboljša igralska zasedba, da smo ustvarili izjemen potovalni film.
* * *
Pišem vam iz Indonezije. Zadnje dni Indonezijskega trojčka počivamo na počitniških Gilijih. S polovico skupine smo potovanje začeli z “bolj doživetim” raziskovanjem Sulawesija, potem smo na Javi srečali drugi del skupine in se spustili v “bolj turistično” zgodbo čez Javo in Bali. Bilo je vzor tistega, kar je po mojem čutenju “pravo” potovanje.
Potovanje je suhoparno teklo po programu. Na poti se nam ni zgodil noben vulkanski izbruh ali druga spektakularnost, ki bi dramila domače poslušalce. Težko bi opisal potovalno izjemnost, ki smo jo sopotniki doživljali. Tudi sopotniki bodo morda imeli težave s tem, kako ta bogat občutek obrazložiti sebi, kaj šele radovednim domačim. Vemo le, da JE in se bo še dolgo izkazoval v mnogih izrazih domačega življenja.
Potovanje je bilo vodeno s tehniko “hoje po horizontu”. Horizont je meja med dvema svetovoma; na eni strani je domači poznani svet, v katerem živimo, na drugi strani pa je svet onkraj navidezne črte znanega – potovanje in gostujoča dežela. “Hoja po horizontu” pa je občutljivo “vrvohodenje” med obema svetovoma, s katerim oba svetova zlivaš v potovalno sedanjost. Tu, na stičišču dveh resničnosti so doživetja najbolj subtilna. Odprejo se notranja vrata, skozi katera na polno v nas vstopa potovalno bogastvo. Vodnik ima v roki čarobno palico, s katero lovi ravnotežje, da sopotnik ne pade v globino; adrenalinsko paniko ali evforijo.
“Hoja po horizontu” je značilna za naša doživeta potovanja – “trojke”. Iz znanega domačega sveta na horizont vstopajo potnikova pričakovanja (domena klasičnega turizma – tisto, kar plačamo). Z druge strani na horizont vstopa neznana dežela in potovalna nagajivost doživetih potovanj (domena neznanega, tudi avant-turizma – tisto, zaradi česar potujemo). Na horizontu torej ravnotežimo znano z neznanim, pričakovano z nepričakovanim, udobje z neudobjem, gotovost z izzivom; vse v vedno znova enkratnih kombinacijah.
“Hoja po horizontu” prebuja sopotnika v glavnega igralca v potovalnem filmu. Potovalna resničnost se razsloji v dve vzporedni plasti; v spodnji plasti poteka POTOVANJE PO PROGRAMU v sferi domačega in znanega, da je pričakovanjem zadovoljeno (pomirjanje demonov, tisto kar plačamo, za vse enako), v zgornji plasti pa poteka NAŠE DOŽIVLJANJE “spodnjega” potovanja v sferi preseganja in gostujočega in neznanega (privabljanje bogov, tisto, zaradi česar potujemo, vsak je izjemen v doživljanju). Vzporednost vodi v novo razsežnost – globino, tam pa so skrite prave potovalne moči.
V spodnji plasti “potovanja po programu” potovalno resničnost orje naša osebnost – telo deluje in se znoji, izzvana so naša pričakovanja in prepričanja. Preplavljajo nas valovi panike in vzhičenja, trpljenja in radosti, utrujenosti in vznesenosti, navdušenja in malodušja, čudenja in depresije … Osebnosti se v potovalnem vrtincu dogaja kot le kaj …
V vzporedni potovalni plasti “našega doživljanja” pa osebnostno dogajanje vpija naša duša, Kočijaž. DOGAJA SE! VAU! Čutimo sebe, svoj odziv, svojo reakcijo na potovalno drugačnost. Kočijažu je vseeno, ali se smejemo ali jočemo, ali smo v evforiji ali v paniki, v trpljenju ali v radosti, v udobju ali v neudobju … Kočijažu je slast, da se občutimo v potovalnem vrtincu; kot le moremo da SMO. Kočijaž je naša ZAVEST, ki se polni z našo ŽIVOSTJO.
“Potovanje po programu” tako postane zgolj osnova za čutno osebno doživljanje samega sebe v objemu potovalnega vetra gostujoče dežele. Ni več potrebe po svetovnih čudesih in spektakularnih pričakovanjih; v vse večji glavni igri in občutljivosti sopotnika lahko ene tople človeške oči pomenijo večje doživetje kot deset Las Vegasov skupaj. “Manj sledi kot popotnik pušča po deželi, večje brazde dežela pušča v njem.”
In toplih parov oči je v Indoneziji več kot 250 milijonov …
* * *
Vodnikovo zgodbo in rumeni tisk, dragi sopotniki, vam morda zaupam v naslednjem nadaljevanju …
Lep pozdrav,
Oskar
