Hemingwayev sindrom v kraljestvu Daiquiri

Piše: vodnik Senad Osmanaj
Svetovno priznani in še bolj slavni bar La Floridita, v katerem je nastal prvi Daiquiri, je od zunaj na prvi pogled zelo odbijajoč. Neprivlačna zamazana vijolična fasada z nekajletnimi naslagami črnega smoga iz starih avtomobilskih dimnikov je odvračala mojo željo po vstopu vrsto let. Zdaj, ko sem zaključil z vodenjem in poslal skupino potnikov nazaj proti domu, sem se le prepričal, da želim doživeti to opevano vzdušje Hemingwayevega nekoč najbolj priljubljenega bara. Vstopil sem v njegovo notranjost, vstopil sem v čas 60 let nazaj.
Prvi vtis je – rdeč. Rdeče mize, rdeče pohištvo, rdeče-bele zavese in rdeče-belo elegantno uniformirano osebje s strogo zategnjeno kravato. Izza šanka v obliki podolgovate črke U se ponosno razkazuje portal s sliko stare obzidane Havane, ko je bila še najbolj varovano pristanišče Novega sveta. Ob strani ga krasijo črni leseni stebri s pozlačenimi kompozitnimi kapiteli. Stene polepljene s pastelnimi tapetami barve bele kave brez sladkorja. Šank, stoli in okna iz masivnega temnega tropskega lesa, nezaščiteni pred insekti in UV sevanji. Prevzame me tisti znani občutek iz stare kolonialne Havane, ko se vse do danes nič ni spremenilo, razen generacij najbolj običajnih ljudi, ki so vmes živele.

Na šanku sloni najbolj priljubljeni Američan med Kubanci, kateremu so to slabo stran (da je Američan …) oprostili, Hemingway. V pozerski pozi čaka na radovedne turiste, da ga objamejo in ujamejo v sodobne foto objektive, ki izgledajo kot neki tujek iz zvezdnih planetov na tem karibskem otoku. Prozorni kozarci na pecelj že čakajo strogo zloženi na šanku brez napake. Hitro se polnijo in še hitreje prodajajo. Precizni gibi natakarjev s končano dunajsko šolo manir iz lepega vedenja govorijo o večletnih izkušnjah priprave tega opojnega napitka. Vsi gostje kot po tekočem traku naročajo slavni Daiquiri. Za trenutek pomislim, da nimam izbire, potem naročim pivo. Postanem edini “pivopivec” v baru. Potolažim se, da prihajam s planeta Oskar, kjer je vse dovoljeno.
Pozornost se kmalu preusmeri na poskočno tradicionalno glasbeno son skupino oblečeno v rumene adidasove nogometne drese. Po prvih udarnih ritmih smo gostje bara že v plesnem deliriju. Hitro ugotovim, da na Kubi človek ne rabi znat plesati, da bi plesal. Po nekaj izpraznjenih steklenicah ječmenovega napitka je pa to še sploh nepomembno. Gostje se lenobno izmenjujejo, nekateri objemajo Hemingwaya, drugi občudujejo njegove uokvirjene črno bele fotografije, tretji prvič v življenju prižigajo cigare velikega kalibra, četrti lovijo plesni ritem, … pač vsak nekaj po svoje. Edini skupni imenovalec med gosti je Daiquiri. Za trenutek pomislim na neko sektaško pripadnost gostov, tipa Al-Kaida v blažji obliki.
Neka mlada svetlopolta Kanadčanka je uspela v eni uri zdimit dve vrhunski cigari znamke Partagas in vmes pokaditi še tri najbolj običajne cigarete. Zagotovo je prepričana, da zaslinjevanje cigar obvezno sodi v ritual imenovan Hemingwayev sindrom. Sam menim, da bi ji vloga kakšne igralke dosti bolje pristajala glede na njene razkošne oblike …
Kmalu se na barski stolček poleg mene prisede starejši posušeni Kubanec, še iz časa “Posebnega obdobja”, ko so riž kuhali v štirikratni količini vode in sušili guavine olupke da bi preživeli desetletje in pol. Naroči si pivo in Mojito istočasno. Le kako si lahko privošči takšno razkošje, vredno cele mesečne plače, pomislim? Morda je imel srečo pri kakšnem turistu, morda želi porabit vse svoje prihranke preden stori samomor, pomislim v drugo. Potem je celo uro žulil steklenico piva in nato še raztopljeni Mojito z „zluftano“ meto brez slamice. Čez uro in pol iz žepa potegne ceneno cigaro domače pridelave za lokalne pesose, nakar mu jo natakar gentelmansko odreže in prižge. Užival je sleherni srk svojih dveh pijač in vsak poteg cenene cigare. Ugotovim, da siromašni Kubanci znajo bolje zaužiti trenutke iz svojega bednega življenja, medtem ko sem sam že spraznil nekaj stekleničk piva in Kanadčanka za sosednjo mizo pokadila mesečno dozo cigaretov; oba brez kančka zadovoljstva. In ko je stari Kubanec užival svojo cigaro, je na šank položil še najbrž prazno škatlo cigaretov iz uvoza. Želel je biti viden in enakovreden nam, bogatim zahodnjakom. Tako je v enem samcatem večeru na trenutek zaužil brezskrbno življenje, ki ga je stalo cele mesečne plače.
In ravno ta dogajanja izza šanka simbolično prikazujejo velikanski razkol med vsakodnevno kubansko tlako, kjer si vsi želijo vsakodnevnih dobrin, in našo potrošniško zahodnjaško civilizacijo, kjer je vsega preveč. Ta razkol se simbolično kaže tudi skozi zgodovino bara La Floridita, ko se vse od Hemingwayeve smrti, leta 1961, naprej v njem nič ni spremenilo. Bar je ostal takšen kot je, le struktura njegovih gostov se je spremenila. Vse bogatejši sem zahajajo! Ali povedano drugače: svet se je spremenil, Kuba je obstala, in najvišjo ceno tega zastoja plačujejo ravno Kubanci, ekonomski reveži.
Hemingwayev bar me je na koncu prepričal v njegovo zasluženo prepoznavnost, cena piva 4 eure za steklenico pa vrgla … Ko sem se kmalu zavedel, da Kubanec plača isto ceno, mi je bilo v trenutku neupravičeno lažje. To je cena razkošnega življenja iz stare Havane, s to razliko, da lahko zahodnjaki poravnamo račun že z eno samo uro dela in Kubanec na drugi strani s celo mesečno plačo. Na koncu koncev, ko za šankom ponovno uzrem naslonjenega Hemingwaya, ugotovim, da se po nekaj preživetih barskih urah skoraj nič ni spremenilo, kot običajno. Zamenjali so se samo obrazi večvrednih turistov in njihovi foto-objektivi, vse drugo je ostalo isto. Isto kot današnja Kuba iz nekega drugega časa, v kateri se je Hemingwayev sindrom že močno ukoreninil.