11. April, 2012   Agencija Oskar, Kuba, Vodniki  

Guajiro

 

Guajiro

Piše: vodnik Roman Požeg – Che

KUBANSKA VERZIJA KMEČKEGA FANTA

»Guajiro« je kubanski kmečki fant (poljedelec, kmetovalec, rejec) ali romantična verzija »campesina« oz. obdelovalca zemlje. Pravi guajiro se je rodil na podeželju, ki ga je vzgojilo in je predan zemlji, strastno ljubi svobodo in je jasno odločen pri svojih odločitvah. Po tradiciji in navadi s svojo družino živi v rustikalni leseni hiški, pred katero na majhni terasi vidimo gugalni stol, poleg leseni kol, kjer ima privezanega delovnega hišnega ljubljenca konja. V bližnji okolici veselo rovarijo kure in mali simpatični prašički, ki so verjetno eni redkih na Kubi, ki poznajo pravi pomen besede »SVOBODA«.

Stereotip «guajiro« je povezan z moškim, ki je po svoji naravi redkobeseden, molčeč in nezaupljiv do neznancev, posebno do ljudi iz mest in kmetijskih birokratov, ki določajo kvote in cene za proizvode katere goji. To nezaupanje izvira že iz 18. stoletja, kjer so se kot prvi pridelovalci tobaka na zahodnem delu Kube združili v uporu proti tobačnem monopolu. Kljub temu, da je delo na plantažah v tistem času slonelo na suženjstvu, so še vedno obstajale manjše kmetije, s katerimi so gospodarili in delali svobodni ljudje. Ne glede na to, kje so imeli svoje obdelovalne površine in ne glede kaj so pridelovali, niso imeli ničesar skupnega s plantažniki, za katere so veljala drugačna merila in so operirali z velikim številom delovne sile-sužnji. Se je pa zadnje desetletje vse več in več«guajirov«, katere so prepričale njihove žene in država, svoja posestva združevalo v večje zadruge, ki posamezniku obetajo boljše pogoje in zaslužek.

»Guajiro« bo vendarle celotno življenje ostal le človek-kmetovalec, ki še vedno z volom in plugom obdeluje zemljo. Še vedno je, kot njegovi predniki, obut v stare prašne, umazane blatne škornje, oblečen v dolge vrečaste hlače, predolgo prepoteno srajco s kratkimi rokavi-Guayabero, s katero je pustil prepoznavni pečat v kubanski modni industriji, ki jo nosijo za vsakodnevna opravila in belo za posebne priložnosti. V času 19. stoletja, ko so se Kubanci upirali španski nadvladi je srajca postala del vojaške paradne obleke in v 20. stoletju  postala obvezen del garderobe havanskih bohemskih posebnežev, ki so se z njo pojavljali v najbolj znanih klubih. Danes Guayabera ostaja za mnoge Kubance najpomembnejši del njihove garderobe, prav tako tudi mi turisti radi posegamo po tem kosu oblačila, saj predstavlja del kubanske zgodovine in je posebnost Kube; in širokim klobukom, ki ga ščiti pred vročim kubanskim soncem; dela od jutra do večera z vmesnim odmorom za malico in kosilo; sprošča  se na gugalnem stolu s cigaro v ustih in šilcem pravega kubanskega ruma v roki.

Redko kdaj se zabava s pravo kreolsko narodno glasbo, kjer je kljub slabi izobraženosti pripeljal poezijo na kubansko podeželje v obliki decime, ki originalno prihaja iz 16. stoletja iz sedanje Španije. Decima vsebuje deset osem zložnih ritmičnih vrstic, improviziranih in petih v kontrapunktih s spremljavo treh inštrumentov: kitara(tres-podobna mandolini), clave (dve palčki, ki dajeta ritem) in suha buča kot tolkalo. Pesmi ponavadi govorijo o življenju »guajira«, o njegovem veselju in bolečini, zaupanju ali goljufiji, uspehu ali padcu, včasih pa se nanašajo na čisto preprosto vsakdanjo preblematiko. Rad tudi zapleše  kubanski kmečki ples zapateo s svojo srčno izbranko, ki mu pomaga ostati energičen pri vsem tem pitju aguardiente-a (domači varjen rum) in se gostiti z domačim pečenim prašičkom.

Tipična za ruralni del Kube pa je tudi «guajiro« balada, katero naj bi najprej prepevali potepuški trubadurji in je s časoma postala popularna s strani radia. Najbolj znana kubanska »guajiro« skladba vseh časov je tista, ki jo je moč slišati na vsakem kubanskem koraku in v vsakem baru, ki so jo prepevali od Peta Seegra do Julija Iglesiasa in najbolj razveseljuje nas turiste. Gre za pesem Guantanamera-Joseita Fernandeza, ki govori o podeželanki iz Guantanama in kateri del verza te skladbe je uporabil v enem izmed svojih del tudi največji kubanski junak Jose Marti,. Verz gre pa takole:

« SEM ISKREN MOŽ OD TAM,

KJER RASTE PALMA IN PREDEM UMREM,

ŽELIM VREČI SVOJE VERZE IZ DUŠE.

GUANTANAMERA GAUJAIRA GAUNTANAMERA… »

Zato vsi skupaj lepo vabljeni, da se skupaj naučimo najbolj znano kubansko skladbo, se poveselimo življenja ob šilcu ruma-veselemu otoku sladkornega trsa, zaplešemo zapateo in spoznate mojega dobrega prijatelja, pravega kubanskega «guajira« Benita, katerega simpatičnost, preprostost, odkritosrčnost na njegovem posestvu v Viñalesu ne pozna meja in kateri nam bo z malo sreče v njegovi sušilnici tobaka zvil pravo domačo kubansko cigaro in nas povabil na kavo v svojo preprosto rustikalno prebivališče.