Gruzija

Biser goratega Zakavkazja

UVODNIK: Stara gruzijska legenda pravi, da je Bog med delitvijo ozemlja Gruzijcem podelil prav poseben košček zemlje – tistega, ki ga je hranil zase. Zdi se, da je dežela s svojim neskončnim bujnim zelenjem in visokimi hribi res blizu raja.

Iti ali ne iti, to je vprašanje

”Kaj se bo torej zdaj zgodilo z ubogo kravo? Kako ste jo vendar lahko zaprli v to staro zarjavelo kletko, ki je obvisela nad prepadom?” jezna, žalostna in skoraj na robu joka sprašujem začudenega kmeta, ki se praska za ušesi in premišljuje, kako naj reši situacijo. ”Gospod, vi pa imate enako zvonenje telefona, kot jaz na budilki,” mu še dodam. Se ne bo javil, zakaj ne ugasne zvonenja? A ja, saj to je vendar moja budilka.
Ugasnem alarm in pogledam na uro. 3.30 zjutraj. Joooj, a mi je treba tega! Kaj pa, če bi šla raje malo pozneje? Saj mogoče pa zunaj še vedno dežuje, si mislim in kar nočem vstati iz tople postelje. Dežnih kapelj ne slišim več. Še vedno razmišljam v postelji kaj naj naredim, naj vstanem, ali ne. A potolažim se z mislijo, da bom kasneje po sestopu z bližnjega hriba lahko cel dan preležala v postelji in to mi da zaleta da končno vendarle vstanem. Seveda malo še vedno upam, da bo zunaj deževno, oblačno, megleno in da tako ne bo imelo smisla iti na sončni vzhod pod vznožje pet tisočaka Kazbeka na severu Gruzije, tik ob meji z Rusijo. Odgrnem zavese, odprem okno in vuaaav. Na nebu se vidijo zvezde, nikjer ni nobenega oblačka, sicer je kljub poletju noro mraz, a nič zato. Navdušena nad vremensko situacijo se hitro oblečem, vržem potrebne stvari v nahrbtnik, si pripravim kavni napitek in odhitim po stopnicah navzdol pred hotel.
Ob štirih zjutraj smo bili pred hotelom zmenjeni s parom iz Nizozemske, da gremo skupaj na hrib s cerkvico Svete Trojice (Gruzijci ji pravijo Tsminda Sameba), od koder bomo ob sončnem vzhodu opazovali mogočno veličino 5.033 metrov visoke gore Kazbek. Med čakanjem razmišljam o mojih smešnih sanjah o kravi, ki je obtičala nad prepadom. Verjetno so bile sanje posledica zanimive žičnice za krave, ki sem jo videla dan prej. Domačini jo imajo napeljano čez globok greben na poti do vasi Kazbegi, kjer sem zdaj. Žičnico ali vlečnico, saj sploh ne vem, kako naj zarjaveto železno kletko sploh imenujem, imajo napeljano iz enega hriba na drug hrib in na ta način krave pripeljejo na pašo. Če je temu res tako, ne vem. A verjetno bo kar držalo, saj mostu res ni bilo nikjer, teren pa strm in spodaj deroča reka.

Sama na pot

Znova pogledam na uro; 4.10 minut. Očitno mojih Nizozemcev ne bo. Na glavo si nadanem čelno svetilko in odidem. V katero smer moram iti sem približno vedela, če grem po pravi poti pa ne. Sicer pa sem hotelskemu osebju že dan prej povedala, kam nameravam in če me do večera ne bo nazaj, me bodo že poiskali. Kolovozna pot je bila kar široka, a precej razrita in blatna od deževja. Povsod je še tekla voda od sinočnjega deževja. Nikjer ni bilo nikogar, vsi so še spali.
Vas Kazbegi (še do pred kratkim se je vas imenovala Stepantsminda, po menihu Štefanu, ki je nekoč tu živel) se nahaja na 1.850 metrih nadmorske višine in je izhodiščna točka za vzpon na goro Kazbek. Saj imam rada hribe, a toliko spet ne, da bi lezla pet tisoč metrov visoko. Sončni vzhod skoraj ob vznožju vršaca bo čisto dovolj. Moj plan je bil, da prve sončne žarke pričakam na 2.170 metrov visokem hribu, kjer se nahaja krščanski pravoslavni samostan Svete Trojice z istoimensko malo cerkvico.

V trdi temi pod goro Kazbek

Ko iz vasi zavijem na kolovozno pot, ki naj bi vodila do samostana, je bilo svetlobe vedno manj. Še tisto nekaj malega od vaške javne razsvetljave ni bilo več. Zdaj je bilo črno kot v rogu. Kolovozna pot se je kmalu razdelila na več delov. Kam zdaj, se vprašam. Ne zavijem ne levo ne desno, ampak grem kar naravnost, čeprav je bila to le razmočena kozja stezica. Še vedno sem hodila med hišami, kjer ni bilo žive duše. Vsaj človeške žive duše ne. Nekaj korakov naprej se ustavim, saj pred sabo zaslišim čuden zvok. Zdelo se mi je, da je nekaj pred mano na stezi. Posvetim s svetilko. Nič. Vse je bilo prazno. Posvetim še levo in desno. Znova nič. Le hiše, ki so me tiho opazovale. Po telesu začutim val adrenalina. Vem, da je nekaj v moji bližini, čutim, da me nekaj ali nekdo opazuje. Še vedno stojim in poslušam. Nič, nobenega zvoka ali gibanja. Slišim le svoje dihanje. Znova začnem počasi hoditi naprej in se v mislih vzpodbujati, da ni bilo nič, da je bilo vse skupaj le plod lastne domišljije, katera zna biti res bujna, včasih že kar pretirano bujna.

Od adrenalinskega sprehoda do novega prijateljstva

Korak za korakom, hodim naprej po spolzki stezi, ki je zdaj znova postala bolj široka. Po njej bi se dalo peljati tudi s kakšnim terenskim vozilom. Pot je strma in po začetnem hitrem tempu upočasnim svoj korak. Postalo mi je vroče. Ustavim se, da bi se znebila enega kosa oblačila. Ko pulover tlačim v nahrbtnik, v bližini znova zaslišim zvok. Definitivno je prihajal s poti, bil zvok kamenja z makadamske ceste, po kateri sem hodila. Kakšen meter ali dva stran zaslišim renčanje. O Jezus, si rečem. Pa ne da bom spet doživela kakšno čudno srečanje z divjimi kavkaškimi psi, kot se mi je to že zgodilo v Turčiji. Posvetim okoli sebe in zagledam rdeče oči, ki zrejo vame. Renčanje se spremeni tudi v lajanje. Po višini pasjih oči vidim, da ne gre za kakšnega velikega kavkaškega ovčarja. Razmišljam, kaj naj naredim. In na glas mirno rečem: ”Psički, zakaj ste tu tako napadalni? Pa tako imam rada pse. Veš, jaz ti nič nočem. In tako kot je tebe strah, je trenutno tudi mene,” rečem mrcini, ki me gleda. Renčanje poneha. Zdaj je bilo le lajanje, ampak tisto malo bolj prijazno lajanje, čeprav je bil rep še vedno nizko in pri miru. Počasi sežem v nahrbtnik in ven izvlečem slane piškote.
Spet zaslišim renčanje. Pes naredi tudi nekaj korakov proti meni. V tem trenutku mi pride na misel gospod iz serije televizijskih dokumentarnih oddaj o psih. On pravi, da psi čutijo našo energijo. Odločno stojim nasproti psu in nekaj trenutkov se samo gledava. Šele zdaj ga prvič zares vidim. Pred mano stoji belo rjav kuža, srednje rasti. Na glas mu povem, da bom odprla slane piškote, ki si jih lahko razdeliva in na ta način ‘zakopljeva bojno sekiro med nama’. Na tla vržem nekaj piškotov in se odmaknem. Vonj piškotov z okusom sira je očitno prišel do pasjega smrčka.
Umazana in mokra mrcina se začne prestopati, previdno gre proti piškotom. Jaz se znova umaknem nekaj korakov nazaj, še vedno se gledava in sva nezaupljiva drug do drugega. Mmmm piškoti mu teknejo. Odlično, še nekaj mu jih stresem na tla in se umaknem. Počasi začnem hoditi naprej po poti, čeprav mi je bilo neprijetno, saj še vedno nisem vedela kakšne namene ima pes za mano. Moj korak je bil znova malo hitrejši, saj sem želela, da me pes pusti pri miru. Začnem tudi na glas govoriti. Govorim o tem, da me doma čaka navihana pasja radost, da so psi moja velika ljubezen, da sem do zdaj vedno imela lepe izkušnje s psi in da si želim, da pri tem tudi ostane. Vem, da je pes hodil nekaj metrov za mano in da posluša moj glas. Ozračje je postalo sproščeno in na poti do samostana mu razložim življensko zgodbo svojega psa Lumpija.

Končno samostan!

Približno dve uri hoda po blatu navkreber pridem do bolj položnega odprtega dela. Tudi moje dihanje se umiri. Začenja se daniti in v daljavi pred sabo zagledam samostan, ki stoji na hribu sredi ničesar. Kar po mokrem travniku jo mahnem do samostana in opazim, da je moj pasji prijatelj še vedno z mano. On se je odločil za hojo po cesti. Verjetno je šel po poti tudi zato, da bi ne bi šel mimo konjev, ki so se pasli na travniku. Končno vendarle pridem do samostana. Vse je bilo tiho. Bilo je mrzlo in vetrovno. Nase navlečem vsa oblačila, ki sem jih imela v nahrbtniku, kapo, šal in rokavice. A še vedno se tresem od mraza.
Vrh mogočnega Kazbeka je bil v oblakih. Začenja se daniti in do prvih sončnih žarkov imam še kar nekaj časa. Pomislim, da je pri samostanu mogoče kakšno zavetje. Še zadnji vzpon do samostanske zgradbe. Pridem do pokritega podhoda, ki se ni izkazal za ravno dobro zavetje, saj je tu še bolj pihalo kot zunaj. Grem skozi podhod tik ob cerkvici, kjer se je nahajala mala kamnita niša z leseno klopjo. Na klopi pa velik kup blaga in na steni plakat, ki je obveščal, da je blago namenjeno ženskim obiskovalkam. Nadeti si moramo blago okoli spodnjega dela telesa, tako da vse skupaj izgleda kot da imamo krilo. V cerkev in po celotnem samostanskem kompleksu se ženske lahko sprehajamo le tako ovite. Prav, pa še topleje mi bo, si rečem in ovijem blago okoli bokov. Usedem se na klopco in se končno umirim. Razmišljam o mojem nočnem pohodu in novem pasjem prijatelju ter pojem preostanek slanih piškotov.

Spokojna molitev menihov

Iz mojih misli me prebudi moški glas v daljavi. Le od kod prihaja? Glas je globok in enakmeren, tih a vendar odločen. Kaj je to? Okoli sebe ne vidim nikogar. Vstanem in grem v smeri glasu. Zavijem okoli cerkve, vrata v notranjost so napol odprta. Stojim pred cerkvijo in razmišljam, naj vstopim ali ne. Počasim odprem vrata in pogledam v notranjost. Tema, nič se ni videlo. Vendar je glas prihajal iz notranjosti. Preverim svoje ‘krilo’, tudi lase imam pokrite in odločim se, da vstopim. Sprva je v notranjosti popolna tema. Misteriozen glas je bil vendar jutranja molitev menihov. Oči se privadijo temi in v kotu spredaj vidim blago svetlobo, ki jo oddaja majhna sveča. Menih, pokrit s črnim plaščem, stoji pred molilnim katedrom. Pred njim je odprta debela stara knjiga. Gleda v knjigo, vendar njegova molitev prihaja iz njegove glave, nič ne bere, saj svetlobe ni dovolj. Samo mirno govori in ko je potrebno tudi obrne novo stran v knjigi.
Preplavi me občutek popolne mirnosti in spokojnosti. Cerkvena notranjost je majhna. Nobene klopi, nobenih stenskih poslikav in kakšne druge dekoracije. Pred sebo vidim le gole kamnite stene in veliko ikono Marije. Ko se ozrem naokoli, vidim da je še nekaj drugih ikon in v kotu red menihom pozlačeno ikono znova s podobo Marije, ki ima črn obraz. Še vedno stojim tam na mestu in se kar ne upam premakniti.
Nato menih začne molitev z drugačnim tonom glasu in pridruži se mu še nekaj ostalih glasov. Kaj? Ali v cerkvi nisva sama? Pred mano ni nikogar, zato se ozrem nazaj in za seboj zagledam tri moške postave. Ob vstopu v cerkev jih nisem videla. Po oblačilih sodeč vidim, da za mano stoji še en menih in dva fanta, oblečena v navadna oblačila. Vsi gledajo v tla pred sabo. Izgleda, da jih moja prisotnost ne moti. Nekaj trenutkov še ostanem tam in poslušam enakomerne besede, ki prihajajo iz ust meniha. Čeprav nič ne razumem, občutim, da gre za velike besede, predanih vernikov. Iz njihovih glasov se je čutila iskrenost, srčnost. Še nikoli prej nisem začutila katere koli molitve kjer koli na svetu, na tak način. Dejansko so molitvene besede name vplivale tako, kot da vstopajo v moje telo in mi prinašajo neskončen mir. Nobenega strahu. Odidem ven iz cerkve in podoživljam trenutek, kateremu sem bila ravnokar priča. Dobro se počutim, umirjeno in veselo, da sem se odločila za ta jutranji sprehod.

Jutranji pogled na pettisočaka

Zunaj je bilo že bolj svetlo. Znova grem skozi podhod preverit kakšno je zdaj vremensko stanje na vrhu pettisočaka. Ko pogledam proti gori, se pred mano odpre čudovit pogled na vrh. Še nekaj minut in vrh bo popolnoma obsijan s soncem, čeprav je tu pri samostanu še vedno temno. Zdaj me veter ne moti več in tudi mraza ne občutim več na tak način kot prej. Kako lepa je narava, kako lep je ta naš svet, si rečem v mislih in se sama sebi nasmehnem. Sonce je obsijalo zasneženi vrh Kazbeka in zaradi snega je vse še bolj sijalo. Lep snežno bel vrh se je mogočno dvigoval nad okolico. Bila sem vesela in se zahvalila sami sebi, da lastna lenoba zjutraj v postelji ni premagala želje po vzponu do mesta, kjer sem zdaj. Že dolgo nisem tako od blizu videla ogromnih in zares visokih hribov, ob katerih se človek zdi tako majhen. Jaz, mala pikica sredi zelenega travnika, stojim nasproti velikega markantnega Kazbeka. Vsaj mislim si, da me tako vidi gora, ko me z vrha gleda z druge strani.

Samotarska votlina na 4.000 metrih

Slišala sem, da naj bi proti vrhu gore, nekje na 4.000 metrih obstajala votlina, katero naj bi uporabljali menihi samotarji. Votlina naj sicer ne bi bila stalno naseljena, se pa menihi velikokrat odpravijo tja, ko želijo kakšnih šest mesecev popolne samote. Ja, to pa je kraj za utrditev vere, si mislim. V večnem snegu in mrazu, čisto sam samcat iščeš pot k Bogu in ga prosiš za usmiljenje. Zakaj mora biti hermitska votlina tako daleč stran od vsega, v praktično nemogočih razmerah? Ali lahko le tako najdeš pot do Resnice? Med lastnim razmišljanjem in filozofiranjem vidim, da se je jutranja molitev v cerkvi končala. Fantje so prišli ven in v trenutku je postal kraj malo bolj živahen. Eden od mladih fantov, ki so prej molili v cerkvi, pristopi do mene in me pozdravi. ”Dobro jutro tudi vam,” mu odgovorim, ”prišla sem na čudovit jutranji razgled.”
”Da sončna jutra so tu res lepa. Še posebej, če jih pričneš z Bogom v molitvi,” reče mlad poba in pove, da je bilo zelo lepo, ker sem se jim pridružila v jutranji molitvi. ”Ponavadi obiskovalci le pokukajo v cerkev, si malo pogledajo notranjost in odidejo. Ti pa si bila z nami skoraj eno uro,” še doda.
Kaj? Eno uro sem bila v cerkvi? Sploh nisem imela občutka za čas. A če pomislim, ja kakšne pol ure pa sem res bila pri molitvi. Mladega fanta tudi vprašam o samotarski votlini sredi gore. ”Na okoli 4.000 metrov se nahaja naravna votlina, ki so jo menihi nekoč uporabljali kot skrivališče za pomembne verske knjige in ikone. Na ta način so se verski zakladi ohranili in niso bili požgani,” pojasni. Razloži mi tudi, da votlino še vedno občasno uporabljajo menihi, ki želijo biti v osami in da je tam trenutno pripravnik za meniha, ki bo v votlini ostal čez celo poletje.

Tesna povezanost vaščanov in samostanske skupnosti

Fantu je bilo ime Zuba. Pove mi, da živi spodaj v vasi Kazbegi. Vendar vsako poletje, tako kot drugi vaški fantje, vsaj mesec dni preživi v samostanu z menihi, da jim pomaga pri obnovitvi cerkve in samostana, sečnji trave in oskrbi konj. Vas in samostan sta zelo povezana med sabo, vsa oskrba samostana prihaja iz vasi. O kakšnih pomembnih odločitvah pridejo vaščani za nasvet vedno vprašat še menihe. Čeprav je meniška skupnost majhna, v samostanu živi manj kot deset menihov, pa je za prebivalce vasi Kazbegi zelo pomembno, da imajo samostan in s tem tudi duhovno oskrbo.
Ko se posloviva, ugotovim, da imam na sebi še vedno zamotano ‘krilo’, čeprav nisem več na svetem kraju. Zubo prosim, če lahko vrne blago in v roko mu stisnem nekaj malega donacije za samostanski kompleks.

Nekateri pa na hrib kar z avtom

Zdaj je bilo jutro že toplo v vsej svoji lepoti. Ko odhajam po hribu navzdol vidim da po kamniti cesti sredi travnika sopiha terensko vozilo. Pod vznožjem samostanske zgradbe se vozilo ustavi. Odprejo se zadnja vrata in ven prilezeta moja nizozemska prijatelja. ”A tako? Vidva sta si privoščila pa kar voznika? Kaj pa naš dogovor, da gremo peš?” ju nasmejana pozdravim. Jorg in Ula mi pojasnita, da sta imela zjutraj enake dileme kot jaz in da jima je zdaj sicer malo žal. Ko sta videla, da me ni v hotelu, sta najela avtomobil in prišla na hrib pogledat vrh Kazbeka, okoli katerega so se začeli kopičiti oblaki. Jorg in Ula sta prišla ravno pravi čas, saj so proti popoldnevu oblaki znova prekrili okolico in proti večeru je spet deževalo kot dan prej.
Z nizozemskima prijateljema smo se odločili, da gremo skupaj nazaj do vasi. ”Med vožnjo do samostana me je v vozilu premetavalo kot tenis žogico,” mi reče Ula, vozniku plača za vožnjo in nato seznani svojega dragega, da gremo vsi skupaj peš nazaj. Pot je bila še vedno mokra in spolzka, predvsem pa blatna. Ponekod je bilo treba biti kar pazljiv, če nisi želel pristati skoraj do kolen blatu.
Jorgu in Uli razlagam o pripetljajih, ki so se mi dogajale na poti navzgor, vmes ga grizljamo čokoladne piškote. Ne vem, ali je moj pasji prijatelj zavohal nove piškote ali pa je le čutil, da je pravi trenutek, da se predstavi, ker smo že pač govorili o njem. Kar naenkrat se iz gozda ob poti zasliši šumenje, nizko zelenje se maje in Ula bleda vpraša: ”Mislita, da je medved? Slišala sem, da je v Gruziji veliko medvedov.” Ne, ni bil medved. Bil je moj pasji spremljevalec, ki je očitno prišel na piškote.
Pes nas je spremljal celo pot navzdol in vmes pomalical kar nekaj sladkih priboljškov. Renčanja in lajanja ni bilo več. Pospremil nas je vse do hotelskih vrat. Nisem čisto prepričana, ampak zazdelo se mi je, da je za trenutek celo pomahal z repom v pozdrav.
Nina