Piše: vodnica Ana Marija Grbanović
Konec prejšnjega meseca smo jo mahnili v Transilvanijo in to kar z avtobusom! Na poti do Romunije smo se že pogovorili o tem, kako je nastal Balkanski polotok (ki sploh ni polotok!), kje lahko še vidimo ostanke Panonskega morja, ki je prekrivalo to geografsko enoto in o naravnih danostih omenjene geografske enote. Seveda je tem temam sledilo predavanje o geo politiki Balkana, čeprav Romunija ni del Balkana, a je bilo le tako možno ugotoviti, kakšen je bil zgodovinski in geografski kontekst dežele, v kateri se je rodil in živel sam grof Drakula.
Na našem potovanju smo, na veliko presenečenje nekaterih potnikov, kar kmalu ugotovili, da imata dejanski grof Drakula in tisti, ki ima dolge čekane ter pije kri, bolj malo skupnega. Mnogim nam je bilo pripovedovanje o tem, kdo je bil zgodovinski grof Drakula verjetno bolj srhljivo od tega, kar smo videli v filmih in od tega, kar smo pričakovali. Kje smo torej srečali Vlada Tepeša, pravega Drakulo? Za začetek smo obiskali njegovo rojstno hišo v prelepi Sigishoari, ki jo ščiti UNESCO. Izvedeli smo, da je Vladova rojstna hiša verjetno najstarejša v mestu in da njena starost danes presega pol tisočletja! Neverjetno, a Drakule ni bilo doma in tako smo se odpravili dalje, raziskovat mogočne utrdbe Transilvanije v iskanju Drakule. Le redko kdo bi nam verjel (a to ni naš problem), da nam je Drakula na potovanje poslal telepatsko sporočilo.
V dopoldanskem času smo se vozili proti našemu naslednjemu cilju in primorani smo bili skreniti iz glavne na stransko cesto. Tako smo se v oblačnem in turobnem vremenu vozili po ovinkastih dotrajanih cestah po obronkih Karpatov in razpravljali o Vladu Tepešu. Še najbolj nas je presenetila informacija o tem, da se je boril z Osmani, oziroma kot so jim pravili v naši deželi stari očetje, s Turki. Še bolj šokantna pa je bila informacija, da je Vlad uspel obraniti Romunijo in iz nje pregnati samega Mehmeta Osvajalca. Da, to je bil tisti Mehmet, ki je oblegal Konstantinopel, izgradil mogočno utrdbo na Bosporju, ter ponoči prevlekel ladijsko posadko preko enega od hribov v konstantinopelsko pristanišče ter s pomočjo zahodnjaških inženirjev izdelal topove za obleganje mesta, ki je kmalu zatem padlo ter oznanilo padec bizantinskega imperija.
A kako je Vladu to uspelo? To mu je uspelo s tehniko zastraševanja tako, da je osmanske ujetnike in sovražnike dal nabiti na kole, ki so bili razporejenih v geometričnih oblikah. Pogovarjali smo se tudi o tem, kako je Vlad rad kosil in večerjal ter užival v transilvanijskem vinu, vse to ob kulisi geometričnih kolov in ob zvokih zadnjih vzdihov umirajočih duš. Nekoč naj bi celo na kol dal nabiti svojega natakarja, ki mu je stregel vino in si mašil nos pred smradom gnijočih teles na kolih. No, in kaj se je zgodilo potem?
Sredi našega pogovora, zgražanja vsega avtobusa nad temi zgodbami in slabega počutja, se je pred nami odprl pogled na dolino, polno vasic turobnih sivih barv. A kaj je bilo med vasicami? Neverjetno, tam so bili v zemljo poševno zapičeni ogromni koli, razporejeni v geometričnih oblikah. Prizor teh kolov, ki so še čakali na svoja trupla, je bil zastrašujoč in videli smo jih samo na tem delu potovanja.
Le kakšno sporočilo nam je poslal grof Drakula? Želel nam je povedati, da je vse to, o čemer govorimo, res, da je živ, da obstaja, in da bo vse tiste, ki ne verjamejo v zgodbice o Drakuli, dal nabiti na kole!
