V vsakem kretskem domu morajo biti tri velike posode:
v eni je olivno olje, v drugi vino, v tretji 
pa raki (domače žganje – tropinovec). To je še posebno pomembno na dan preden eden od domačih goduje …
Da bi se tisti dan godovnik kam izgubil po svoje, bi mu vsi zamerili – domači, sorodniki in prijatelji, kajti vrata kretskega doma morajo bili na god na stežaj odprta. In nekje na vrtu se vrti kozliček ali jagenjček, v pečici se pečejo pite in bureki, stara mama na jeklene paličice natika souvlakije, “ta mlada” pripravlja goro solate in jo opremi še s feto iz četrtega kotlička … In prijatelji so na vratih že dopoldne, ki se prevesi v popoldne, pa v večer in noč …
Kreta je nekaj posebnega. Največji grški 
otok, ki meri od zahoda proti vzhodu kar 260 km, ki ga v enem tednu težko celega obiščeš, ki ima visoke gore (na najvišji Psiloritis vzpnemo tudi mi), fantastične peščene plaže (npr. Matala na jugu in Elafonisi na jugozahodu otoka), krasen timijanov med, ortodoksne samostane na romantičnih točkah (Moni Preveli na jugu, Agia Triada na polotoku Akrotiri …), milo mediteransko klimo, presenetljive palače iz časa minojske kulture (palači v Konososu in Festosu, ki ju obiščemo in se ne moremo odločiti, katera nam je bolj všeč) in še več … Kreta pa ima tudi trdne, klene in zelo samosvoje ljudi, ki trdijo, da niso Grki, ampak Krečani!
Manolis je bil na prvi turi naš voznik skoraj
cel teden. Pravi Krečan, zanesljiv, precej tih, z malce skrivnostnim smehljajem na obrazu … Nekega lepega dne pa ni bil več samo šofer. Vozili smo se skozi gorske oljčne gaje, ustavil je naš mini busek in odtrgal vejico zelenih oliv, obstopili smo ga in začel je razlagati, malo po grško, malo po angleško. Pa je povedal, da ima sam nekaj tisoč oljk visoko pod planoto Omalos (ki je, mimogrede, izhodiščna točka za pohod po očarljivi soteski Samariji). Hitro smo se domenili, da nam bo dostavil svoje lastno deviško, res deviško stisnjeno olje. Pove o aromi, o PH faktorju, o zlorabah na temo olivno olje … Od njega izvemo več o olju kot od kogarkoli do sedaj.
No, na koncu nam lepo pove:
od junija do septembra je šofer busa, oktobra in novembra je na njegovi domačiji središče zbiranja in pakiranja odličnega kostanja, decembra in januarja pa pobirajo olive in jih stiskajo … Od februarja do maja pa Manolis počiva, saj oljke in kostanji rastejo sami . No, tistih nekaj kozličkov in ovčk in obvezen vrt; to je pa za rekreacijo. In potem pride spet junij …
Ja, z Ikarjem je bilo pa 
tako; njegov oče – Dedalus – je bil znan gradbenik in arhitekt v Atenah. Pa je nekega dne povzročil smrt mladega dečka, ki je bil njegov zvest slednik, bolj kot lasten sin! Bil je spoznan za krivega in skupaj s sinom izgnan na Kreto, tam pa je postal arhitekt kralja Minosa in zanj zgradil mnoge zgradbe in palače, med drugim tudi slavni labirint. Žal otoka nista smela zapustiti. Pa sta se lepega dne odločila, da bosta pobegnila. Dedal je naredil za oba krila iz perja in jih skupaj zlepil z voskom. Sinu je naročil, da ne sme leteti previsoko, kajti sonce lahko stali vosek, in hkrati ne prenizko, da morje ne omoči kril.
Ampak leteti je bilo tako lepo … Nad temno modrim Libijskim morjem, tam na jugu Krete … Deček je letel previsoko in sonce je stalilo njegova krila. Deček je strmoglavil in tam, kjer je padel v morje, je danes otoček Ikarij …
Mogoče bomo tudi mi
leteli …
Leteli nad starimi palačami, belimi gorami Lefka ori, nad gusarskim otočkom Gramvousa, pa nad Spinalongo na vzhodu, pristali na kakšni plaži, mogoče Galatos ali Platanias plizu Chanie, videli staro letališče Maleme, ki so ga Nemci med 2. sv. vojno uničili, ko so izvedli največji padalski napad te vojne, pa nad plažico v vasici Stavros na polotoku Akrotiri, kjer je svoj zadnji ples plesal slavni grk Zorba …
Pridružite se novi uspešnici Agencije Oskar, ki se bo naslednjič zgodila že v drugi polovici septembra!
Vaša Daša
