Piše: Alja Mravljak
Havana je eno najbolj fascinantnih mest na celem svetu! Mesto je mešanica starih kolonialnih (španskih) arhitektur in trgov, modernejših stavb 20.stoletja (ko je bila Kuba biser Karibov in Havana imenovana “Pariz Amerike”) in modernističnih stavb socialističnega obdobja (ki tudi niso vse za v smeti, čeprav se sesuvajo same vase!).
Havana je več kot le stari (kolonialni) del mesta, čeprav po navadi obiskovalci najprej zavijejo tja in večino časa preživijo na njenih ulicah. Stara Havana je (po zaslugi možakarja, zgodovinarja po imenu Eusebio Leal) danes lepo obnovljena, njene hiše so spet pisanih barv, ulice izgledajo, kot da po njih še vedno hodijo španski guvernerji (med temi ulicami je celo ena, ki ima leseno tlakovanje!), trgi pa so pravo veselje nad življenjem… ampak bleščeče ulice, ter prenovljene hiše se končajo točno tam, do kamor seže turizem.
Na drugi strani tega vrveža je mesto, ki se sesuva samo vase, kjer ulice nimajo električne osvetljave in so ceste še makadamske. In to le en ali dva bloka stran od turističnih skupin! V delu, ki se imenuje Centro Havana, kjer smo še vedno v osrčju države. Na naših poteh se vedno sprehodimo po Havani … taki, kot jo je treba videti in tudi tisti drugi. Mimo morskega nabrežja Malecon se čudimo nad strohnjenimi stavbami, ki ne zdržijo niti enega orkana več, gledamo kako gospa mirno kadi na balkonu sto let stare stavbe, katere balkon bo do večera padel tri nadstropja globoko in ne moremo verjeti, da je za temi dobesedno (od morja in neurij) oglodanimi fasadami mogoče najti tudi luksuzne restavracije in butične hotele.
Sama nisem navdušenec nad porušenimi, revnimi naselji po svetu … ampak Havana je drugačna! Zato, ker je eno najbolj iskrenih mest na tem planetu. Vse se kaže in vse je takšno, kot je. Nekatere med nami navduši iznajdljivost naroda, ki v težkih razmerah uspe graditi po svojih potrebah in z rečmi, ki jih reciklira. Druge navduši to, da se lahko sprehajajo prav mimo dnevnih sob, ki se odpirajo na ulice … in nekateri med nami celo vstopijo v katero med njimi in se srečajo s Habanerosi iz oči v oči.
Najbolj se me dotakne neizmerna lepota nekoč cvetočega in modernega mesta, ki je bilo eno najbogatejših mest na svetu in njegov počasni (na Maleconu tudi zelo hiter) propad. Propadanje fasad, ki so bile nekoč čudovite in okrašene s štukaturami, je sedaj prav tako veličasten. Postajajo čudovito lepe ruševine! Ko polovica stavbe manjka in je njena druga polovica še vedno lepa, se človek globoko zave minevanja in to je redka priložnost za človeka iz našega sveta, da užije trenutek tak kot je … kajti če pride še naslednji, nihče ne ve. J In ni slabo… to je le – življenje! Havana nas uči o življenju, o minevanju, o veličastnem in ponosa polnem odhajanju. Vem, to niso teme zloščenega klasičnega turizma. Ampak mislim, da so teme življenja in zato so mi pomembne.
Ko se odmaknemo od vsega tega propada, pa se znajdemo v tretjem delu mesta. Vedado je del, kjer imamo na naših potovanjih ponavadi hotel in zato ga drugače začutimo skozi dvodnevno bivanje v osrčju te četrti. Seveda ta del mesta tudi propada, tako kot vse ostalo … a je vzdušje popolnoma drugačno. Vedado je mesto, ki je nastalo kot vrtno naselje vil bogatih odvetnikov, zdravnikov, lastnikov plantaž … in zato diha drugačen zrak. Vile še vedno stojijo. Niso tako zelo uničene kot del Centro Havana, saj niso na nabrežju Atlantika. Vsaka med njimi ima kar lep del vrtne površine pred in okoli veličastnega vhoda. Najbolj premožne imajo tudi dva kamnita leva, ki čuvata vhod. Na fasadah je cel muzej arhitekturnega okrasja, od stebrov, verand, lepih kapitelov, štukatur, arhitravov in ostale zgodovinske lepote.
Človek lahko hodi le po Vedadu cel teden in se vsak dan na novo čudi nad razsežnostmi tega dela mesta in neizmernim bogastvom teh vil in ulic! Vedado je mali raj, poln vrtov in stoletnih Benjamin fikus dreves z visečimi koreninami. Ko mimo pripelje še star ameriški avto, nehote začutiš, da si se znašel v nekem drugem času, v mehurčku zgodovine, ki je tukaj sedanjost.
Havana je mesto vseh mest na Kubi in je bila nekoč glavno mesto Centralne Amerike. Kot takšna je v svojem jedru ohranila vso zgodovinsko pomembnost in ponos! Je mesto, za katerega se vedno najde prostor v vsakem srcu … čeprav jo imeti rad ni enostavno. Je kot zelo stara črnska gospa z njenih ulic: vidiš jo od daleč, ima prezenco, ko se približuje je nasmejana in izjemno zanimiva, vidiš, da je dala skozi že marsikaj, a ko se z njo spoznaš, malo pobližje razumeš, da je zahtevna in da se ne meni za tvoje občutke, ampak te šokira s tem, da je točno to, kar je!
In to je Havana kot jo začutimo na njenih ulicah in trgih, če si vzamemo zanjo čas in ji namenimo pozornost, ki si jo zasluži.
