To noč spimo v Essaouiri, malem in udobnem biseru na vetrovni Atlantski obali. Ura je 6.00 zjutraj in sanje se približujejo koncu … Vsaj tako se zdi. V resnici se je v sanje prikradel klic mujezina, ki me je s svojim prvim dnevnim pozivom k molitvi spomnil, da ne spim v domači postelji. Prisluhnem zvoku njegovega glasu, ki se giba znotraj petih tonov in jih med seboj povezuje v melodijo, mojim ušesom tako neznano. Ko se klic konča, se pod novim vtisom ponovno zazibam v sanje.
Ljudje smo izjemno čuteča bitja. Svet zaznavamo na različne načine, doživetja pa se nam navadno vtisnejo v spomin takrat, ko so vključeni vsi čuti – vid, sluh, okus, otip in vonj. Ni čudno, da Maroko svoje goste najbolj zaznamuje skozi tisočere vrste zvokov. Kamor koli stopiš, te bodo vedno spremljali čudoviti ritmi, pa naj bo to mujezinov klic k molitvi, glasbeniki na trgu Jemaa el Fna v Marakešu ali pa glasni arabski pop iz mimoidočega telefona.
Maroški zvok je prežet z vplivi podsaharske Afrike, arabskega, zahodnega in berberskega glasbenega okolja. Ena od prepoznavnih popularnih glasbenih zvrsti danes je gotovo chabbi, ki odmeva iz radiev in televizije, radi pa jo izvajajo na raznih praznovanjih in porokah. Druga popularna zvrst je rai. Ta izvira iz vzhodnega dela države, iz krajev na meji z Alžirijo in ima beduinske korenine. Inštrumenti za izvajanje raia so prevzeli moderno obliko električnih kitar, bobnov, sintesajzerjev in harmonike. Še ena od pomembnih zvrsti je gnaoua iz južnega dela Maroka, ki so jo v deželo prinesli sužnji iz Malija, Mavretanije, Gvineje in Gane. Sprva uporabljena v zdravilnih ritualih in za pomirjanje duhov, je danes ena od pogostih melodij po celotnem Maroku, še posebej v Marakešu. Prav tako zanimivi glasbeni zvrsti sta tudi peta poezija, malhun in sufijska mistična glasba. Seveda pa te zvrsti ne obstajajo vsaka zase, temveč prihaja do različnih in zanimivih glasbenih mešanj, kamor vstopajo tudi ameriški in evropski pop, rap in reggae.
Glasba in ples sta v Maroku prisotna ves čas. Ljudje z igranjem na glasbila ali s plesom nimajo “problemov”. Ni važno ali znaš ali ne znaš, ali imaš posluh ali ne. Glasba je del življenja in najlepše je, ko nastaja spontano. Medtem ko nekaj čakaš, ali pa v senci kakega drevesa ob srkanju metinega čaja. Maročani pogosto v roke vzamejo različne vrste tolkal ali godal, npr. boben bendir, berbersko “enostrunsko” godalo ribab ali lutnji podoben guembri. Večkrat nas s svojim muziciranjem spravijo pokonci tudi naši lokalni sodelavci. Če bi situacijo prestavila v evropski kontekst, bi bilo to približno tako, kot če bi vsak od nas imel vedno pri sebi orglice ali pa bi imela vsaka kavarna nekje obešeno kitaro, ki bi jo lahko kdor koli kadar koli vzel v roke. In ljudje poleg bi začeli plesati in peti. Ali se nam ne zariše nasmeh na obraz že samo ob misli na tak prizor?
Ni čudno, da je v Maroku vsako leto kar 300 glasbenih festivalov! Največja dva med njimi – festival Boulevard in Mawazine – pa financira celo sam kralj in zato vstopnine ni. Ni čudno niti to, da so največji glasbeniki 20. stoletja prihajali v Maroko po navdih. Svoje znanje so tu širili The Rolling Stones, Led Zeppelin, Jimi Hendrix in celo legendarni The Beatles.
Prav vedno prisotna glasba je po mojem mnenju razlog, da so Maročani v splošnem vedno tako dobre volje, nasmejani in sproščeni. Ali pa je ravno obratno? Saj v resnici ni važno. Ob petju in plesu se počutimo svobodno, stkejo pa se tudi skupinske vezi, ki nas dodatno povežejo na naši poti. To je tisto noro vezivo, ki nas tudi v domačem okolju navdihuje in hrani z energijo.
Larisa Petrič
