Piše: Daša Ganna Mahmoud
Ko je princ Idris II. leta 809 (ali 810 – tu zgodovina ni povsem prepričana), s svojim spremstvom prijahal čez gričke in hribčke do rodovitne kotline, po kateri je tekla reka, se je odločil, da bo tu postavil mesto. Seveda je lega v kotlini, gledano s strateško-vojaškega vidika, zelo neprimerna, zato so kar takoj začeli graditi mogočno obzidje. Prav kmalu so se poleg domačinov staroselcev tu naselili iz Evrope pregnani andaluzijski muslimani, pa še malo kasneje prebežniki iz Tunizije. Bogata tunizijska vdova Fatima el Fihriya je celo darovala ogromno denarja za postavitev ogromne mošeje in prve prave univerze v Maroku (ki je z letnico 859 ena najstarejših stalno delujočih na svetu, če izvzamemo antiko). In tako je počasi nastalo mesto z burno zgodovino in velikimi izzivi.
Fes je velik izziv za vsakega obiskovalca, ki je tu prvič. Zjutraj postojimo pred čudovitimi sedmerimi vrati kraljeve palače v novem delu mesta, potem obiščemo judovski predel, imenovan Mellah (mel pomeni sol), se sprehodimo po nenavadnem judovskem pokopališču, s panoramske točke naredimo odlične posnetke medine Fesa, ki je zaščitena pod budnim očesom Unesca, pri keramičarjih pa si ogledamo celoten postopek od surove gline do mozaikov (zelliji) ali umetelno poslikanih posod.
Nenadoma smo pred vrati medine. Tam čakajo mlajši in starejši moški z modrimi vozički. Po medini se še vedno lahko hodi le peš ali pa tovori z oslički, mulami in konji. V Fesu so prepovedani motorji (ki imajo v medini Marakeša absolutno prednost), tu in tam se kak otrok pripelje na kolesu. Zato je treba ves material ali kupljene izdelke z vozički prepeljati do doma v eni od 8000 uličic. In tu pomagajo za majhen denar strički z vozički.
Najprej hodimo po zelenjavno-sadnem trgu. Okoli nas je pravo bogastvo sveže maroške zelenjave: krompir, melancane, cvetača, paradižnik, paprika, več vrst peteršilja, okra, korenček in še in še. Sadje vseh vrst, celi kupi raznobarvnih oliv, zloženih v lepe stožce, gremo mimo ženske, ki na veliki črni »bunki« peče posebne palačinke, ki jih je treba kasneje še zložiti v želeno obliko in dodatno popeči. Zadiši po ribah in že smo na ribji tržnici. Pretrese nas pogled na ogromnega morskega psa, ki ga vpričo vseh lepo režejo in razkosavajo. Vse ribe so sveže in iz Marakešu najbližje Esauire. Malo naprej vidimo na enem bazarju nagačeno kameljo glavo. Za lokalne prebivalce je to znamenje, kje lahko kupijo odlično kamelje mleko in kamelje meso. Oboje je drago in zelo dragoceno za zdravje. Mesnice nas kar presenetijo. Deli živali visijo na kavljih, na brezhibno čistem pultu pa razni parklji in drugi deli teles … nismo navajeni … vidimo pa, da se domačinom vse to prav nič čudno ne zdi. Zeliščarji ponujajo različne začimbe, oreščke, dodatke za slastne maroške jedi, vonjave nas ovijejo …
Iz živilskega predela pridemo na ulico barvarjev tkanin. To še vedno delajo na tradicionalen način, tkanine ali oblačila namakajo v naravnih barvah. Ta del medine je že rekonstruiran z denarjem UNESC-a in zares lep z vsemi barvami. Delo pa zelo težko.
Najlepši del prenovljene medine nas spominja na Grand Bazaar v Istanbulu. Na tleh izjemno lepe ploščice, vitki stebri, strop iz izrezljane cedrovine. In seveda tkanine, moške dželabe, prelepi ženski kaftani in obleke za vsak dan. Pa otroška oblačila. Krojači so moški in kako so spretni!
Prav kmalu prečimo trg Seffarine, kjer so doma kovinarji. Iz medenine, srebra in drugih materialov delajo izjemno lepe izdelke. Pred leti so umetniki naredili tudi že omenjena sedmera vrata za kraljevo palačo. Tu pa je tudi ena stena slavne knjižnice Al-Karaujin, ki je del najstarejše univerze. Ozka uličica nas pelje mimo nožarjev. Njihovi bazarji nimajo več kot 1 m². Notri je sedež, kolo z brusom, vedro vode in na vseh stenah visijo noži, nožki in škarje. Za nekaj dirhamov vam nabrusijo vaš nožek!
Zadnji striček pri več kot 80 letih izdeluje glavniče, sponke, označbe za knjige iz rogov različnih živali. Pravi, da ima tri sinove, ampak nihče noče za njim prevzeti te redke obrti.
In končno pridemo do znamenitih kadi, kjer usnjarji namakajo različne kože živali in kasneje izdelujejo prelepe izdelke – torbice, denarnice, pasove, jakne … Soočanje s postopkom predelave usnja ni enostavno, ker se s tem preprosto ne ukvarjamo več. Tu, v Fesu, pa se vse vidi na zelo naturalističen način. Tudi vonjave so vse prej kot prijetne. Vendar pa se hkrati zavemo, kako smo si podredili naravo in ves svet.
Stare statve v veliki dvorani sredi starega riada veselo tolčejo. Vsaj deset jih je, pridni moški ustvarjajo izjemno lepe tkanine iz bombaža, volne in maroške svile (iz agave). Ko vidimo postopek izdelave po starem, začutimo veliko spoštovanje.
V prelepem atriju starodavne medrese – koranske šole – se umirimo in spočijemo. Sredi živahnega Fesa tu vlada presenetljiv mir, stavba pa je (bogata) od cedrovine na stropu, štukaturah in izrezkih v kamnu pa do zellijev v spodnjih vrstah. Verzi iz Korana, skoraj meniške celice za študente. Zelo nam je všeč! Do grobnice Idrisa II., ustanovitelja mesta Fes, ne moremo, ker je to dovoljeno le muslimanom, ampak z ene točke ga vidimo in se mu poklonimo. Če bi le vedel, kakšno znano mesto je ustanovil!
Če so golobi v Casablanci spoštovane živali, saj so leta 1755 opozorili prebivalce, da se bliža potres, so golobi v Fesu velika specialiteta. Ali v omaki ali pa v obliki pastile. Pastila je lahko tudi piščančja. Nadev je umetelno pomešan z rozinami, mandlji in različnimi začimbami ter spečen v listnatem testu.
Ko se pozno popoldne izvijemo iz uličic Fesa, imamo zelo mešane občutke, in to dobesedno: od navdušenja do zgražanja in do tistega, kar je vmes. Vsekakor pa je Fes unikaten, poseben in prav zato tako dragocen skok v preteklost, ki se uspešno ohranja s pomočjo kraljeve in mednarodne zaščite.
