V preprosto lepi portugalski deželi, ki se ponaša z veliko in bogato zgodovinsko kulturno dediščino, ima Fatima posebno mesto v njeni zbirki. Znano romarsko mestece na prvi vtis človeka popelje v še enega turistično zanimivih in razgibanih krajev na popotovanju med mesti najbolj zahodne evropske države. Zdi se, da kdor je kdaj v življenju stopil na fatimska tla, nosi v sebi vtis nekega posebnega dogajanja, drugačnega občutja, ki ni povezano le s turistično zvedavostjo in odkrivanjem novega.
Zgodba, ki je za vedno zaznamovala mestece, dobrih 140 km oddaljenega od Lizbone, sega v obdobje zadnjega leta prve svetovne vojne. Medtem ko so takrat 10-letna Lucia dos Santos, 7-letna Jacinta Martos in njen 9-letni bratec Francisco pasli ovce nedaleč stran od doma, se jim je v maju 1917 prvič prikazala devica Marija. Videnja treh otrok so se dogajala vsakega trinajstega v mesecu vse do oktobra, ko je božja mati zadnjič spregovorila otrokom in jim predala naročilo o molitvi za mir in o odrekanju, poznane pa so tudi tri fatimske skrivnosti, ki jih je Marija zaupala Lucii.
Zato kraj tudi danes nosi močno sporočilno vrednost. Verjetno ni človeka, ki bi obiskal Fatimo in ostal ravnodušen ob stiku s tem posvečenim krajem prikazovanj, ki so se zgodila pred skoraj 100 leti. Na mestu, kjer se je v tistem času trem preprostim otrokom iz majhnega zaselka Aljustrel v župniji Fatima prikazovala devica Marija, danes stoji kapela z Marijinim kipom. Nizko rasli hrast, nad katerim so otroci videvali Marijo, so romarji razrezali in koščke lesa odnesli domov kot relikvije. Ko človek iz turistično obarvanih ulic majhnega mesteca, ki so polna spominkov, neprehodnih množic ljudi in kulinarične ponudbe za lačne popotnike, stopi na tla, ki nosijo zgodbo treh pogumnih otrok iz ne tako daljne preteklosti, začuti spokojnost, zaznati je prošnje prihajajočih romarjev za njihove zgodbe, ki jih prinašajo s seboj na ta posvečeni kraj … opaziti je mirno pomikanje obiskovalcev do Marijinega kipa, kjer prižigajo plamen svečke, zatopljeni vsak v svoje misli … zaznati je umirjenost med ljudmi, ki se sprehajajo od nove cerkve svete Trojice do bazilike Naše gospe iz Fatime. In prav v tej cerkvi so pokopani tudi vsi trije vidci iz fatimskih prikazovanj. Francisco in Jacinta Marto sta bila 13. maja 2000 razglašena za blažena. Lucia je doživela visoko starost. Leta 2005 je v svojem 98. letu umrla v karmeličanskem samostanu v Coimbri.
Želeli ali ne, z današnjo Fatimo smo povezani tudi Slovenci. Lahko smo ponosni na to, čeprav imamo vsi skupaj bore malo zaslug za to prepoznavnost Slovenije na Portugalskem. Največjo in najpomembnejšo vlogo ima prav gotovo priznani in cenjeni mozaičar, pater jezuit Marko Ivan Rupnik. V že omenjeni moderni cerkvi svete Trojice, ki je po površini četrta največja katoliška cerkev na svetu in stoji na glavnem trgu Esplanade nasproti glavne fatimske cerkve, je Marko Rupnik s sodelavci ustvaril mozaično sliko Odprtina v nebeški Jeruzalem. Mozaik v prevladujočih zlatih odtenkih, ki je postavljen za glavnim oltarjem, meri kar 500 kvadratnih metrov. Cerkev, ki je delo grškega arhitekta Alexandrosa Tombazisa, je snežno bela, brez dekorativnih elementov, zato je zlati Rupnikov mozaik o prikazovanjih v Fatimi in apokaliptičnem razodetju toliko bolj veličastno delo.
Fatima torej ni le turistično zanimivo mesto, ampak je še danes mnogim kraj posebnih milosti, miru, usmiljenja in upanja za človeka v precej negotovih časih, ko prave življenjske vrednote, človečnost in preprostost duha tonejo v pozabo.
Janko Fritz, november 2014
