Ko smo pred nekaj časa prejeli povabilo na vodniški TB, me je najprej zajela panika, ker nisem vedela kaj pričakovati. Hkrati pa sem imela še precej žive spomine na vodniško šolo in kako je bilo vse skupaj predvsem čustveno naporno in sem se spraševala, ali bo TB potekal na podoben način. Ko sem se odpravljala od doma, sem izhajala iz sfere morati, telo si je želelo predvsem počitka čez vikend, čustva pa varnega okolja brez pretresov. A ko smo se zjutraj zbrali na Dolgem mostu in sem zagledala nasmejane obraze, se je moj “morati” začel spreminjati v “želim” in do Istre sem bila že čisto v pričakovanju, kaj nam bo vikend prinesel!
Zelo mi je bilo všeč, kako smo na lastni koži občutili, kako se postopoma ustvarja skupinska dinamika, še posebno skozi bobnanje in sobotne igrice, ki so se zaključile z uprizoritvijo Povodnega moža. Sama imam pogosto težave, da se sprostim v večji skupini ljudi in pa z nastopanjem. A sem se počutila tako sproščeno, sprejeto, norčavo, svobodno in v zanosu, da so odpadle obremenitve s perfekcionizmom in sem samo uživala v našem skupnem ustvarjanju, ko je vsak dodal svoj unikaten del k zgodbi. Hkrati pa so me te aktivnosti navdušile, da bi želela v svoje vodenje vključiti več igrivosti, sproščenosti, tudi nagajivosti, saj sem videla, kako pozitivno je to vplivalo na nas same.
Izredno velikega pomena zame je bilo predavanje o viziji, predvsem pa me je navdušil pogovor, ki se je razvil kasneje, ko so starejši vodniki delili svoje izkušnje in primere, na kakšen način ustvarijo in potem na potovanju tudi uresničujejo svoje vizije. Pred tem se mi je vse skupaj zdelo nekako v zraku, nisem vedela kako bi dejansko pristopila k stvari, pred samo besedo sem občutila nekakšno strahospoštovanje … Zdaj pa mi je veliko bolj jasno, zakaj gre in zaradi tega se počutim bolj samozavestno, da naredim korak naprej pri svojem vodenju. Predvsem me je pomirilo dejstvo, da lahko začnem z majhnimi stvarmi, ker se mi je do zdaj vizija zdela nekaj prevelikega, da bi se s tem kot mlada vodnica spopadla. Prišla sem tudi do spoznanja, da določene stvari že počnem (npr. da potnikom stopnice na Lanki predstavim kot pripravo na Adama, dogajanje povezujem z budizmom, kosila v lokalnih restavracija itd.), a sem do zdaj to počela, ker sem bila tako naučena, nisem pa se zavedala, da je vse to lahko del potovalne vizije. Posledično sem naredila preobrat v odnosu do stvari, ki jih izvajam in imam zdaj spoznanje, kako jih nadgraditi.
Zelo uporabno je bilo tudi predavanje o amigdali, sploh ker smo njeno delovanje občutili na lastni koži, kar je bilo večino časa neprijetno in sem se zaradi tega počutila ujeto, nemočno in jezno. Vem pa, da sem zdaj opremljena z boljšim razumevanjem, kaj se potnikom dogaja, ko pridejo do svojih čustvenih meja in bom lahko k njim pristopila z večjo mero empatije. Hkrati pa bom lažje prepoznala čustveno ugrabitev pri sebi in delovala temu ustrezno.
Tiho sem se nasmejala, ko sem poslušala o pomanjkanju samodiscipline pri ljudeh in kako je to lahko še večja težava pri vodnikih, saj smo na potovanju na velikih obratih, ko pa preidemo domov pa smo lahko rahlo izgubljeni in kar plavamo, čas pa teče. Tako se moja osebna vizija usmerja prav v postopno pridobivanje samodiscipline, da bom lahko dosegla stvari, ki si jih želim. Ker nekaj najhujšega je, ko vidim, da je spet preteklo nekaj časa, pa sem svoje cilje ponovno potisnila nekam vstran. Takrat se počutim predvsem razočarano samo nad sabo, nemočno, jezno in prestrašeno in te občutke želim spremeniti v nekaj bolj pozitivnega! J Predvsem pa upam, da bom znanje, ki smo ga pridobili, kar čim lažje prenesla v prakso.
Seveda pa je bil ogromen del vodniškega TB tudi druženje s sodelavci. Zelo sem bila vesela odprtosti, dobrodušnosti, veselosti vseh sovodnikov, zaradi česar je vikend dobil svojstven pečat. Vzpostavili smo varno in sproščeno vzdušje, v katerem so se delile izkušnje, mnenja in anekdote in v vsem skupaj sem neizmerno uživala.
Slon!
