Piše: Alina Meško
Sicilija je že v času starih Grkov veljala za skrivnostno deželo. Trikoten otok, kamor so pripotovali po Jonskem morju in ga poimenovali Trinacria, je največji otok v Evropi in danes tudi eden najbolj gosto poseljenih. Poleg odlične strateške lege in ugodnega podnebja, je razlog iskati v rodovitni prsti, ki jo ustvarja njen najvišji vrh. To je seveda Etna oziroma Mama Etna, kot ji pravijo Sicilijanci.
Da ognjeniku, ki je trenutno visok 3357 metrov, ljubkovalno pravijo »mama«, veliko pove o njihovem odnosu do te žive gore. Sicilijanci jo imajo radi, jo spoštujejo in se zavedajo, da jim omogoča preživetje. Resda je življenje pod Etno lahko nevarno – v 17. stoletju je lava z Etne prilezla vse do mesta Catania, ki je oddaljeno več kot 30 kilometrov. Takrat so prebivalci vasice Nicolosi, visoko na pobočju Etne, poskušali prvič preusmeriti tok lave. Opremili so se s kladivi in palicami, za zaščito pred vročino so se oblekli v mokre kože iz usnja. A so jih s puškami pregnali vaščani Paterna, kamor bi lava odtekla, če bi bil poskus uspešen. Pa bi bil? Preusmeriti tok lave z Etne so poskusili tudi v 90-ih letih prejšnjega stoletja. Takrat so na pomoč prihiteli razvpiti ameriški marinci. Z eksplozijami so napravili odprtine v zemlji in jih s pomočjo helikopterjev napolnili z betonom. Bili so neuspešni – take sile narave pač ni mogoče nadzirati in ji ukazovati.
In čeprav lava tudi danes občasno uniči višje ležečo infrastrukturo, je strah pred izbruhi manjši od želje po življenju – tudi v bližini vulkana. V okolici Etne živi velik del Sicilijancev, saj tam zaradi vulkanske prsti odlično rastejo trte, pa oljke in citrusi, zelenjava ter lešniki in pistacije. Vina z območja Etne so posebej cenjena, še posebej v zadnjih letih, ko so mladi in podjetni kmetje močno dvignili kakovost svojih vin in poskrbeli za ustrezno promocijo.

Kaj pa za nas, obiskovalce, se je varno povzpeti na Etno? Zaradi konstantnih aktivnosti je v magmatski komori manj pritiska, posledično je manj destruktivnih potresov, izbruhi so krajši in manj intenzivni. Večina lave konča v kalderi, ki se imenuje Valle del Bove – po obliki te doline, ki spominja na bikove roge. Dolina deluje kot zaščitni zbiralnik lave, da ta ne steče dlje, kjer so področja bolj gosto poseljena.
Poleg tega je Etna eden najbolj nadzorovanih vulkanov na svetu. Spremljajo vsake, tudi najmanjše vibracije pod zemljo, izpuste plinov, infrazvok, nameščene so nadzorne in toplotne kamere. Uporabljajo računalniške simulacije, vsak potres sproži varnostno sireno. Bojazni, da bi se tja odpravili v neprimernih razmerah, tako ni.
Obisk Etne je vedno prav posebno doživetje. Pot, ki je še pred dobrimi petdesetimi leti veljala za resno ekspedicijo, danes opravimo v polovici dneva – najprej z avtobusom, nato z gondolo in na koncu – če je vreme primerno – še z robustnimi vozili, ki nas pripeljejo na skoraj 3000 metrov nadmorske višine. Ob lepem vremenu navdušijo čudoviti razgledi, bolj ekstremne razmere pa poskrbijo za pravo pustolovsko doživetje. Pokrajina je kot z drugega planeta, črn vulkanski pesek pokriva vse, življenja skorajda ni. A prav ta črni pesek se na nižjih legah spremeni v najboljšo prst, ki ljudi privlači že tisočlejta. In tam spodaj, na vznožju Etne, je vse zeleno in bogato. Včasih je za lepoto življenja treba tvegati in Sicilijanci to prav dobro vedo.

