Ena ornitološka
Piše: Vodnik Dominik Blaž
Tole zgodbo bom začel s podatkom, da je bila omejitev teže za prtljago na naših notranjih letih po Argentini 15 kilogramov na osebo, jaz pa sem s seboj tovoril (poleg treh manjših) štiri kilogramski objektiv. Mi ni žal, so mi fotografije všeč ?!
Ptiči so nas spremljali skozi celotno pot po Južni Ameriki, od papig do pingvinov, od plamencev do nandujev. Da ne bi česa izpustil, bom začel lepo na začetku in potem naprej.
Naš prvi resni stik s ptiči Južne Amerike se je zgodil na Ognjeni zemlji. Kakšno uro po pristanku v Ushuaii smo se odpravili na ogled najjužnejšega narodnega parka na svetu, in sicer Parque Nacional Tierra del Fuego. In najprej so se nam predstavile Magellanove gosi. Te so nas spremljale čez celo Patagonijo – nekatere še poparčkane, druge pa že z otroki.
Če smo se na gosi hitro navadili, pa so, vsaj mene, izjemno presenetile papige! Najjužneje živeča vrsta papig. Drugi sicer niso delili mojega navdušenja, ampak jaz se nisem dal motiti ?! V parku smo srečali še karakaro, ki se je kar nastavljala objektivom – prav neverjetno je bilo s parih metrov gledati veliko plenilko, ki je nismo niti najmanj motili.
Še več ptičjega (in tudi drugačnega) življa pa mo videli naslednji dan. Najprej dopoldne, ko smo šli opazovati tjulnje – na otočkih je bilo polno kormoranov, čiger, nad nami pa so leteli viharniki.
Ornitološka zvezda dneva (če ne kar celotnega potovanja) pa je sledila popoldne. Najprej po makadamski cesti in nato z gumenjakom še po vodi, smo se odpravili do otoka v Beaglovem prelivu. Po poti nam je vodnik razložil pravila obnašanja na otoku, mi pa smo se pripravljali – dan je bil čudovit, morje je bilo mirno, mi pa smo bili namenjeni obiskat pingvine! Ne morem opisati, kakšen občutek nas je vse preveval – kot bi se spremenili v otroke, dojenčke v bistvu, ravno, ko se naučijo plaziti. Vsi smo se gugali skupaj z njimi, se plazili po trebuhih, da bi jih lahko bolje videli in fotografirali. Od sedemdeset letnikov pa do 130 (in nekaj) – kilske Američanke, vsi smo bili kot otroci. In pozabili na bolečine (morali bi videti Američanko, ki se je prej komaj premikala, potem pa skoraj tekla za pticami), utrujenost … Okoli nas je bilo vse polno Magellanovih pingvinov, dolgorepih pingvinov in celo en kraljevi pingvin. Vodnik nam je povedal, da je najbližja kolonija kraljevih pingvinov oddaljena več sto kilometrov, a ta je zašel na naš otok. V bistvu je bilo kar malo žalostno gledati to čudovito ptico v svoji rumeni barvi, ki je sama ždela obkrožena z drugimi vrstami.
Ni bil pa to edini osamelec na otoku: na obali je namreč počival morski leopard! Glavni plenilec pingvinov je počival na plaži, nekaj metrov stran pa se je veselo sprehajal njegov glavni plen! Je že res, da morski leopard za lov potrebuje prav to, morje, medtem ko je na kopnem nenevaren.
Meni je šlo najbolj na smeh, ko sem jih gledal, kako se premikajo – kot v reklami se zibajo levo desno, tudi v resničnem življenju. Prav presenetljivo pa jih je bilo tudi poslušati. Magellanovi pingvini rigajo kot osli, s kljuni obrnjenimi v zrak, zvok pa skoraj identičen.
Hecno pa je bilo tudi gledati pingvina kako preganja mladiče Magellanove gosi, medtem ko se mama gos ne ozira preveč na to, ampak mirno nadaljuje svojo pot – vsakega mladiča za njo pa je poskušal kljuniti pingvin.
Vsega lepega je enkrat konec, tudi ta naša ura na pingvinjem otoku se je iztekla mnogo hitreje kot bi si želeli.
Že naslednji dan smo bili znova na letalu, iz Ognjene zemlje smo se odpravili v Patagonijo. Dan smo preživeli na poti do El Chaltena. Tam sva se s Tomažem povzpela na Mirrador de los Condores oz. Kondorjevo razgledišče. Kljub zelo močnemu vetru tisti dan s kondorji nismo imeli sreče. Zjutraj nas je čakal dolg pohod skozi gozd, kjer sem videl več lukenj od detlov kot kadarkoli prej v življenju (in več kot jih bom kadarkoli videl – dokler se ne vrnem nazaj tja seveda ?). Drevesa že tako nimajo skoraj nič zemlje, da bi se ukoreninila, potem pa jih še detli naluknjajo, tako da od dreves ne ostane skoraj nič.
O temu kaj smo videli v Čilu, pa v ptičjem rezervatu ob jezeru Argentino in o vseh malih ptičjih drobižkih na poti pa enkrat drugič.
