Piše: vodnik Blaž
Na samem začetku našega potovanja po Romuniji in Bolgariji smo se potepali po romunski regiji Maramureš. Ogledali smo si veselo pokopališče v Sapanti ter leseno cerkev z Unescovega seznama in samostan v Barsani.
Maramureš je med bolj tradicionalnimi predeli Romunije – veliko konjskih vpreg, lesene arhitekture, slabih in slabo označenih cest ter prebivalci, ki živijo življenje na svoj način. Še posebej pa se to pokaže ob nedeljah. In mi smo imeli posebno srečo, da smo potovali po Maramurešu ravno v nedeljo.
Ob nedeljah namreč v Maramurešu obstaja za prebivalce le nekaj stvari, ki jih počnejo – gredo k maši, gredo v gostilno in sedijo pred hišo ter se pogovarjajo s sosedi. In za sedenje imajo v Maramurešu pred hišami prave male mini avtobusne postaje. Mala streha, majhna klopca, dovolj prostora za nekaj ljudi, da se preživi nedeljo popoldne.
Ko smo se s sopotniki pogovarjali, kaj nas čaka v Sapanti, smo ugotovili, da bo takrat tam potekala tudi maša. In pravoslavni nedeljski obredi trajajo več ur. Prebivalci tukaj k maši hodijo oblečeni v svoje noše, ženske skupaj in moški skupaj. Ko je nekdo vprašal, če imajo kaj proti fotografiranju, sem jim rekel, naj samo vprašajo, pa ne bo nič narobe – in, če sta dva, naj naredita tako: en se stisne, drug pa pritisne. In smo se stiskal, predvsem pa prtiskal 🙂 .
Ko smo prispeli do Veselega pokopališča, je obred v cerkvi že potekal, moški so bili spredaj, ženske so bile zadaj, nekatere tudi zunaj, prihajali pa so vedno novi obiskovalci. In te smo fotografirali. Meni pa so v oči najbolj padle generacijske razlike: v cerkev so skupaj šle babica, mama in hčerka. Vse oblečene v lokalno nošo, s pokritimi lasmi, ampak eno veliko razliko – babica je imela čevlje z ravnimi podplati, mama z dve ali tri centimetrsko peto, hčerka pa je nosila čevlje z najvišjo peto. Če se že njihova oblačila ujemajo, pa se razlike vidijo od gležnja navzdol 🙂 . Res nimam in nikoli nisem imel kakršnegakoli fetiša na čevlje ali gležnje, ampak v Sapanti sem v glavnem slikal le to 🙂 .
Naš voznik Nedeljko, ki tekoče govori romunsko, je v Sapanti ujel naslednji pogovor. Dva zakonca sta se takole pogovarjala. Žena je rekla možu: “Greva domov!”. On pa je njej odgovoril: “Ne, grem v gostilno!” Nakar je ona zabrusila: “Pojdi k vragu!” In on: “Grem! Ampak, ko pridem nazaj, boš šla ti k svoji mami!” In to je bil pogovor zakoncev globoko v svojih sedemdesetih! S sopotniki se nismo mogli odločiti, ali je v tem primeru njena mama še živa ali pa je že pokojna in mož svojo ženo pošilja kar na (Veselo) pokopališče.
Po kakšni uro smo Veselo pokopališče pustili za seboj in nadaljevali pot proti Barsani. Vmes pa srečevali konjske vprege. A nekaj jih je bilo drugačnih od tistih, ki smo jih srečevali do sedaj. Bile so namreč prazne. In “parkirane” po dve ali tri skupaj. Znova je Nedeljko priskočil na pomoč in razjasnil situacijo – konji so pred gostilnami čakali svoje gospodarje, da pridejo ven! V nedeljo poleg cerkve v poštev pride še gostilna. In konji so pridno čakali na nadaljnje ukaze. Verjetno natrenirani dovolj, da najdejo svojo pot domov, tudi če gospodar zadaj ni najbolj sposoben za vožnjo.
Naša romunska nedelja se je iz Maramureša popoldne preselila v Cluj Napoco. Iz tradicionalnega okolja, ljudi v narodnih nošah, konjskih vpreg, smo se preselili v velemestno okolje. Leseno arhitekturo smo zamenjali za kamnite stavbe in konjske vprege na ozkih, zdelanih cestah, za široke, večpasovne avenije.
