Piše: vodnica Nina Mavrič
Rafting po Beli reki v Kitulgali je lahko precej vsakdanje in običajno, na trenutke lahko tudi malo dolgočasno. Lahko pa je tudi nadvse razburljivo in doživeto, s pridihom luksuza. Vse je odvisno od tega kakšen čoln dobiš, kdo sede vanj in v kakšnem letnem času greš na to doživetje.
Mi smo v čoln sedli 6.junija, nekaj minut po 10. uri dopoldne, po lokalnem času. Še preden smo sedli v čolne je bila vsa ekipa že čisto mokra, 
saj se je med našim čakanjem ulila monsunska ploha. Ampak mi se nismo dali motiti. Vedeli smo, da bomo čez nekaj minut na raftingu itak vsi mokri, zato smo pri reki z vesli v rokah in v vsej bojni opremi veselo čvekali in čakali na naše čolne, medtem ko je na nas lilo kot iz škafa. Kmalu po škripcu do reke pridrvi prvi čoln in za njim še mojster te veščine. Razloži nam vsa pravila in nam da vse napotke, ter pove, da je reka zaradi monsuna precej visoka, tako da bomo na cilju najverjetneje 20 minut prej kot običajno. Nato se prvi del skupine skobaca v njegov čoln in odpluje po reki. Vesna, Tomaž, Alenka, Andrej, Melita, Kung-fu panda in jaz pa čakamo še naprej na naš čoln. Tudi ta slej ko prej pridrvi s škripcem od reke in za njim še naš mojster raftinga. Pomagali smo mu čoln prenesti do reke in takoj je bila v čolnu voda do gležnjev. Tudi mi se skobacamo v naše gumijasto plovilo, vsak na svojo stran, Kung-fu panda pa je spredaj sedel na tla, da je bilo vse skupaj pravilno uravnoteženo. Vsi smo se malo čudno spogledali, ker je bilo v čolnu kar precej vode. Jaz mojstra vprašam, če je ok, da je voda v čolnu in mi odgovori: ” Yes madam, don’t worry. Everything will be ok”. In smo šli.
Po prvem delu brzic smo ugotovili, da dno čolna ni bilo napihnjeno in da je naš panda čutil vse skale, ki smo jih prevozili. Zdaj je bilo vode v čolnu že skoraj do kolen, ampak mojster je še vedno pravil, da je vse ok. Pri drugem delu brzic smo bili res že težki, zaradi te
vode in smo morali kar močno veslati, da smo prišli ven iz divjih vod. Pri tem nam iz čolna čmokne Tomaž, a vse je bilo v redu. Naš sosednji čoln, ga je zvlekel na suho in Tomaž se je kmalu spet pridružil naši ekipi avanturistov, v luksuznem rafting čolnu, ki je imel očitno pet zvezdic, saj smo v njem imeli še bazen! No verjetno je naš sedeči Kung-fu panda videl več zvezdic, saj je vedno znova in znova na svoji zadnjici občutil vse zaobljene skale, ki smo jih prevozili. Tako v popolni zasedbi veslamo naprej, zdaj že z vodo segajočo do kolen, ko nam mojster raftinga reče, da smo pred zadnjim delom brzic, ki je najbolj zahteven. Vsi bomo morali biti res usklajeni, da pridemo iz tako imenovane ‘luknje’. Seveda je bil naš čoln zdaj že res težak zaradi odvečne vode, ki se je nabirala. Mi prišibamo do te famozne ‘luknje’, ki nas je kar posrkala vase, Kung-fu panda je bil cel pod vodo, ostali veslamo kot norci in glej ga zlomka, nekako se nam uspe spraviti ven iz te ‘luknje’. Znova se vsi spogledamo, če smo še na svojih mestih. Jupi! Vsi smo bili! Zdaj smo imeli vodo do roba čolna in našemu pandi je samo glava štrlela ven iz vode.
Končno je mojster raftinga uvidel, da je naš bazen malo prevelik. Odveslamo do rečnega brega. Vsi poskočimo iz čolna, da se znebimo te vode. Joj hudiča kako je čoln lahko težak s to vodo. Prav vsi smo morali pošteno napeti mišice, da nam je uspelo prevrniti čoln in se znebiti odvečne teže. Po opravljenem delu se znova namestimo v čolne in gremo naprej. Pred nami je bil le še miren del reke.
Zdaj nam je bilo kar malo dolgčas, saj smo ugotovili, da smo pravi profesionalci raftinga. V tem mirnem delu reke lahko poskačemo v reko in s tokom plavamo do cilja. 
Tu smo se srečali tudi z našim sosednjim čolnom, tudi oni so bili že vsi v vodi. Seveda je naš del ekipe takoj razložil kakšno je lahko raftanje, če imaš čoln s petimi zvezdicami. Vsi se šalimo na račun preživetih dogodivščin, ko jaz in del kadilske ekipe ugotovi, da bi bil trenutek res popoln, če bi v tistem momentu med plavanjem lahko še enega prižgali. ”Nič lažjega,” se nasmehne Melita in med namakanjem v vodi iz svojega žepa potegne zavojček cigaret, zavit v plastične vrečke. ”Izvoli Nina, preveri če so suhi,” mi reče Melita. Drugi umirajo od smeha, jaz odpiram vso to plastiko in ja. Med plavanjem smo si privoščili cigareto.
Res, to je bil rafting s petimi zvezdicami!! Hvala vsem za čudovito Doživeto Šrilanko!