Egipt je še vedno tak kot je bil. Pisan, prijazen, faraonski, poln drugačnosti, hudomušnosti in nasmejanih ljudi. Ne glede na to, da je Egipt v začetku letošnjega leta doživel svoj zgodovinski trenutek, je to še vedno zelo varna dežela, ki odprtih rok pričakuje obiskovalce.
To, kar se dogaja po ostalih arabskih deželah, in to kar se je dogajalo v Egiptu, nikakor ne moremo primerjati z ostalo ”arabsko vstajo”. Kar se je zgodilo v Egiptu, revolucija, kot pravijo Egipčani, se je zgodila, a tudi ‘dogodila’. Kar pomeni, da je vstaje konec. Zdaj že nekdanji predsednik Hosni Mubarak je še vedno tu v Egiptu. Nihče ga nikamor ne podi. Vse, kar si Egipčani želijo je le to, da odgovarja za svoja dejanja. Predvsem pa si želijo predsednika, ki ima omejen mandat. Želijo si, da bi bil predsednik dejansko tisti človek, ki ga ljudstvo izvoli in da za predsednika lahko kandidira vsak egiptovski državljan, ne pa nekdo, ki ima dovolj denarja za podkupnine, ali pa pozna ‘prave’ ljudi.
Egipčani se zelo dobro zavedajo svoje vloge v arabskem svetu, svoje ozemeljske velikosti in politične moči. To so ljudje z velikim ponosom in patriotizmom. Zdaj zase pravijo, da so končno le svobodni, ker imajo končno le pravico na glas povedati o tistem, kar jih teži in za to ne bodo šli v zapor ali pa misteriozno izginili. In Egipčani se tudi zelo dobro zavedajo, da sta mir in stabilnost države ključnega pomena za vnovičen prihod turistov. Več kot polovica ljudi je tako ali drugače vpetih v dejavnosti turističnega sektorja. In če je vseh Egipčanov okoli 82 milijonov, potem…
Že medtem, ko se je vse skupaj ”dogajalo” tu v Egiptu, smo na različnih domačih komercialnih televizijah lahko sremljali nešteto oddaj o tem ”kaj bomo pa zdaj, ko bo izpad prihodkov od turizma tko zelo visok. Kako bomo preživeli?” Vsi so upali na najbolje in si želeli čimprejšnjega odstopa predsednika, da se življenje spet vrne na ustaljene tire. In res, ko je predsednik sporočil svoj odstop, sta bila naslednja dva dneva za večino ljudi dneva veselja, potem pa življenje spet potekalo mirno naprej, tako kot pred revolucijo. Nikjer nobenih neredov, izgredov, kot da se še pred nekaj dnevi v državi ne bi dogajala ljudska vstaja. A nekje so se posledice revolucije vendarle poznale. V turizmu. Okoli piramid je bilo vse prazno, templji so samevali, bazarji so bili zaprti. Bili smo priča neverjetnim prizorom, ko si se lahko sam sprehajal po Dolini kraljev, ko si šel sam mimo Keposove velikanke in ko se je zdel veliki karnaški tempeljski kompleks še večji.
Vsi smo vedeli, da obiskovalcev še nekaj časa ne bo, čeprav je bilo v Egiptu vse mirno. Ker ni bilo turistov, se je včasih celo zazdelo, da lahko slišiš tišino. Šele takrat smo vsi videli, kako Egipt dejansko ‘živi’, kot ima v svojem objemu obiskovalce. Takrat je polno nekih zvokov, glasnega žuborenja, barantanja, glasbe,… takrat je v Egiptu življenje.
A očitno smo vsi potrebovali čas. Turisti, da pridemo nazaj v to enkratno počitniško destinacijo in Egipčani, da se navadijo na novo življenje. Vsi so polni upanja in pričakovanja. Vsi z velikim veseljem razlagajo, kako so se Egipčani končno le postavili po robu in se zavzeli za svoje pravice. Ponosni so na to, da je njihova zgodba revolucije popolnoma drugačna od ostalih arabskih dežel in da Egipt še vedno ostaja stabilna in varna država. S tem želijo pokazati, da so ena redkih arabskih držav, ki je ravno zaradi svojih ponosnih prebivalcev pripravljena iti korak naprej.
Tu vse skupaj spominja na neko pomladno prebujenje – ljudje so veselejši, sproščeni, predvsem pa v velikem pričakovanju na boljši jutri. Zdaj so tisti pravi trenutki, ko Egipt lahko doživljamo v svoji prvinskosti. Masovni turizem se še ni vrnil, se pa vrača in ravno pred njegovim povratkom se mi zdi, da je idealen čas za umirjeno raziskovanje faraonske civilizacije in čas za pristen stik z deželo. Tu nas povsod sprejmejo z neverjetno hvaležnostjo in spoštovanjem. Kot da bi nam želeli reči ”hvala, da ste znova tu, hvala, da nam še vedno zaupate”.
Nina