Piše: sopotnica Vesna
Egipt in križarjenje po Nilu (1. del) >>
Pridružite se nam na potovanju po Egiptu in križarjenje po Nilu >>
5. dan: Abu Simbel, Nubijska vas, jahanje kamel, 6x rojstni dan
Budilka me je zbudila zelo zgodaj. Po prevzemu “lunch” paketov smo se z avtobusom odpravili proti Abu Simblu, ki je le štirideset kilometrov stran od Sudana. Pot je trajala štiri ure, skozi puščavo polno peska in občasnega zelenja, z več varnostnimi kontrolami. Na postanku sredi ničesar smo si privoščili kavo in osvežitev. Abu Simbel je osupljiv – templja Ramzesa II. in njegove ljubljene Nefretari sta bila zaradi Asuanskega jezu premaknjena in sta pod Unescovo zaščito. Ogromni kipi in detajlni hieroglifi so dih jemajoči. Posebno ganljiva je zgodba o ljubezni, saj ima Nefretarijin tempelj enako višino kot Ramzesov. Fotografirala sem iz vseh možnih kotov in bi tam lahko ostala ure in ure.
Po vrnitvi smo z ladjico pluli po Nilu do Nubijske vasi, kjer nas je pričakalo pravo kamelje parkirišče. Navdušeno sem jahala kamelo, z naključnim imenom Oskar, ki je mirno in odločno stopal po sipini. Za vse, ki še niste jahali kamelo, vam to toplo priporočam! Po ježi smo obiskali pisano vas s stojnicami začimb, dišav in čajev. Najlepši del pa je bil obisk šole, kjer nas je učitelj naučil nubijsko abecedo in številke. Dan smo zaključili z domačim čajem in palačinkami. Nato nas je čakalo presenečenje – naenkrat so ugasnile luči in začela se je rojstnodnevna zabava. Vsi sopotniki, vključno z osebjem, kuharji in vodiči, so peli, plesali in nazdravljali. V skupini nas je kar šest praznovalo rojstni dan, zato smo se res zabavali in se imeli nepozabno. To je bil popoln zaključek dneva – polnega zgodovine, puščave, kamel in prijateljstva. Zdaj pa spat in sanjat. Nikoli ne veš, katere sanje se uresničijo!
6. dan: Asuan – Asuanski jez, File tempel, Botanični vrt, vlak – spalnik
Rojstni dan se je začel z majhnim, a za mene zelo posebnim trenutkom – nikoli nisem sanjala, da bom svoj 51. rojstni dan praznovala sredi Egipta, a tukaj sem – obdana z ljudmi, ki so me presenetili z neštetimi lepimi željami in toplino.
Naš dan je bil namenjen ogledu čudesa človeške iznajdljivosti – Asuanskega jezu. Visoki jez, ta mogočni betonski velikan, ki se razteza skoraj neverjetnih 1.600 metrov in sega do višine 111 metrov, je prava mojstrovina in simbol človeške vztrajnosti. Ko sem ga gledala, sem začutila spoštovanje do tistih, ki so ga ustvarili – ne le zaradi njegove velikosti, ampak ker s svojo prisotnostjo omogoča življenje, ki ga Nil že stoletja prinaša. Fotografirati celoto je nemogoče, ker je preprosto prevelik, a spomini so vtisnjeni v moje oči in srce.
Med plovbo z majhno barčico po Nilu sem zagledala čudovit File tempelj, posvečen boginji Isis, ki so ga zaradi varstva pred poplavami preselili na bližnji otoček. Ta tempelj je pravi dragulj, poln mističnih hieroglifov in rezbarij, ki govorijo o starodavnih zgodbah in legendah. Občudovanje teh spomenikov me je navdalo z občutkom čarobnosti in globoke povezave s preteklostjo. Po plovbi smo imeli nekaj prostega časa za bazar. Kupila sem nekaj lepih spominkov – hibiskus in magnete, ki bodo domov prinesli malo Egipta. Prstana s starodavnimi simboli še nisem našla, a to je moja misija za Kairo.
Popoldne smo se vkrcali na vlak – spalnik, ki je zame predstavljal majhen, a pravljičen izziv. Srce mi je rahlo hitreje bilo, ko sem premišljevala, kako bom prebila noč na zgornji postelji, ki je izgledala kot nekakšen viseči pograd visoko nad tlemi. A informacije, ki sem jih prejela od agencije, so me pomirile. Kabina je bila majhna, a kljub temu prijetno udobna in opremljena z vsemi malenkostmi, ki jih človek potrebuje na poti – majhna umivalnica, ogledalo, svetilka, celo vtičnica za polnilec. Po večerji sem začutila rahlo utesnjenost v tej majhni kabini in odločila sem se, da grem na hodnik, kjer je prostor za dihanje, zvoke in srečanja. Nisem bila edina s to idejo. V trenutku so se nam pridružili tudi sopotniki iz sosednjih vagonov, vsi so se nasmejani zibali v ritmu vožnje, ki je občasno močno stresala vlak. Glasba, smeh, pristni nasmehi, šaljivi pogovori in tisti občutek povezanosti – vse to je skupaj ustvarilo pravo praznovanje. Kdo bi si mislil, da lahko sredi puščave, na hodniku vlaka, nastane tako pristno vzdušje, polno topline in radosti? Ena sopotnica je z nostalgijo delila spomin na svoj prvi poit na tem vlaku pred 44 leti, in ta zgodovinska nit je dodala večeru posebno globino, kot da smo skupaj tkali novo poglavje te dolgoletne zgodbe. Po več urah smeha in nepozabnih trenutkov smo se počasi umirili, vsak po svoje, pripravljeni na počitek. Jutri nas je čakal Kairo – mesto mojih dolgoletnih sanj, kjer bom končno stala pred veličastnimi piramidami. Ležeč v postelji sem čutila, kako mi misli švigajo skozi vse vtise dneva, kako se srce polni z hvaležnostjo. Želela sem, da bi ta dan trajal še in še, a obenem sem vedela, da je ta nepozaben rojstnodnevni večer že darilo, ki ga ne more kupiti noben zaklad sveta. S srcem, polnim pričakovanj, sem zaspala in sanjala o prihodnjem dnevu. Končno se moje sanje uresničujejo, končno bom videla piramide!
7. in 8. dan: Piramide, Sfinga in zadnji objem Egipta
Trkanje po vratih me je zbudilo. Kje sem? Kaj se dogaja? Ah, na vlaku smo! Osebje trka in prinaša zajtrk. Ura je pet zjutraj, in res, budijo nas sredi noči, da jemo. Presenetljivo dober zajtrk sva si privoščila. Zdaj pa je treba nekako še opraviti jutranjo rutino – umiti se, osvežiti, iz potovalke najti sveža oblačila. Kljub res majhni kabini z izjemno malo prostora sva se najprej en, potem drug uspela urediti za prihod v Kairo. Ko sem bila pripravljena, me je zgrabila radovednost, ali so tudi drugi sopotniki že na nogah. Na hodniku sem že opazila nekaj znanih obrazov – počasi smo se začeli zbirati iz svojih majhnih kabin, vsak s svojo jutranjo zaspanostjo. Vzdušje je bilo podobno kot prejšnji dan: vsak si je znova izbral svoje mesto ob oknu, le da nas je tokrat že pozdravljala nežna svetloba zore. Pred nami se je razprostiral pogled na obrobje Kaira. Skoraj uro dolgo smo se peljali skozi njegov vsakdanji vrvež – kaotično urejen, a poln življenja, kot bi nikoli ne poznal spanca. Zdelo se je, da se ulice, zgradbe in ljudje nizajo brez konca.
Vlak nas je okoli sedmih zjutraj pripeljal do nove železniške postaje v Kairu. Ta je moderna in sodobna, še vedno diši po novem; vse se blešči, obdano je s steklom in zasnovano v modernih linijah. Presenetila nas je tudi temperaturna razlika. Čeprav smo prejšnji dan v Asuanu uživali v 34 stopinjah Celzija, je bilo tu v Kairu le okoli 12 ali 13 stopinj Celzija. Moram priznati, da mi je bila ta svežina zelo všeč, saj po vročini vedno prav prija malo osvežitve. Kovčke smo naložili na avtobus, se usedli in odpeljali proti piramidam. Vozili smo se po tem ogromnem mestu, tej metropoli, kjer živi približno 22 milijonov ljudi. Ob cesti so stale stolpnice, hoteli in stavbe vseh vrst – od skromnih bivališč do bleščečih luksuzov. Meni pa je v glavi odzvanjala le ena misel: kje so te piramide? Končno jih hočem videti!
Pripeljali smo na parkirišče Stopničaste piramide. Končno! Vidim to ogromno gmoto zloženih kamnov. Višina piramide je nepredstavljiva, dokler nisi prav blizu. Gradnja je morala biti nekaj posebnega, samo pravi mojstri so sposobni zgraditi tako mogočen spomenik, ki kljubuje času in se ohranja tisočletja. Ta prizor sem ovekovečila s fotoaparatom, nato pa smo skupaj s sopotniki naredili skupinsko sliko s piramido v ozadju. Sama pa sem še naprej fotografirala, da sem ujemala te prizore in barve. Sonce je obsijalo piramido, ki je kot da bi bila iz zlata – žarela je od lepote.
Sprehod po ploščadi okoli piramide je bil sproščujoč, a meni prekratek; z lahkoto bi tam ostala dneve in občudovala to veličastno lepoto. Nato smo se odpeljali proti Gizi, kjer so velike piramide. Ko sem stala pred Keopsovo piramido, največjo med njimi, nisem mogla verjeti lastnim očem. Bil je pravi spektakel – mojstrovina iz starih kamnov, spretno zloženih v mogočno zgradbo, ki je kot čarovnija, ki so nam jo zapustili ti neverjetni graditelji. Vreme je bilo prav tako na naši strani – oblačnost in sončni žarki pod zanimivim kotom so ustvarili fotografije, ki so prave mojstrovine, čeprav sem fotografirala zgolj s telefonom. Seveda sva si ogledala vse piramide. Z bujno domišljijo sem videla delavce, ki so se potili in zlagali kamnite bloke za svojega faraona. Zdelo se mi je, kot da sem srečala Keopsa, ki je prišel preverit potek del. Slišala sem veselje, ko so bila dela končana – ponos mojstrov, ponos vladarjev.
Sledil je ogled varuha piramid – Sfinge, veličastnega čuvaja, ki tisočletja bdi nad grobnicami. Sfinga, ki ima telo leva in glavo človeka, meri neverjetnih 73 metrov v dolžino, 19 metrov v širino in 21 metrov v višino. To mitološko bitje je bilo v vsej svoji lepoti in veličini pred mojimi očmi. Vem, da se ne sme, a res sem si želela dotakniti Sfinge – morda nekoč.
Za konec je ostala še tržnica Khan el-Khalili, največja tržnica v Kairu, kamor se je večina odpravila po zadnjih nakupih pred povratkom v hotel. Treba je povedati, da je bil v tistem času Ramadan, zato je bilo po sončnem zahodu v mestu še več ljudi, vozil in popolnega kaosa.
Ob nastanitvi v hotel, nas je ta presenetil z razkošjem. Prostrane sobe, svetla kopalnica in tuš kabina, ki bi jo zlahka zamenjal za manjšo savno. Vroč tuš me je objel kot topel plašč po dolgem dnevu in z mene spral vse sledi poti, napora in prahu. Ko sem se ulegla v ogromno, ravno prav mehko posteljo, sem začutila popoln mir. Zaspala sem v trenutku, kot otrok, poln vtisov in lepih spominov. Noč sem prespala globoko in spokojno, pripravljena na jutranji polet domov. A preden smo se poslovili od Egipta, nas je čakalo še zadnje dejanje – tisto, ki ga ni zapisal noben program, a se nas je najbolj dotaknilo. Skupaj smo se dogovorili, da se naši vodnici Daši in lokalnemu vodniku Malaku, zahvalimo s simboličnim darilom. V hotelskem lobiju smo se jima iskreno zahvalili – za njuno toplino, znanje, potrpežljivost in srce, ki sta ga vložila v vsako besedo in korak z nami. Ob skupinski fotografiji, zadnji, a ne najmanj pomembni, smo se nasmejali in se poslovili, vsak s svojo zgodbo v srcu.
Na to potovanje sem čakala dolgo. Egipt sem si želela videti, doživeti, začutiti in končno sem lahko. Vse barve, vonji, obrazi in zgodbe te dežele so me prevzeli. Bilo je čudovito. Vznemirljivo. Navdihujoče. In nepozabno. Bi šla še enkrat? DEFINITIVNO DA! Bi priporočila naprej? BREZ OKLEVANJA – ABSOLUTNO DA!
Egipt in križarjenje po Nilu (1. del) >>
Pridružite se nam na potovanju po Egiptu in križarjenje po Nilu >>
