Piše: sopotnica Vesna
Egipt in križarjenje po Nilu (2. del) >>
Pridružite se nam na potovanju po Egiptu in križarjenju po Nilu >>
Začelo se je že v osnovnošolskih klopeh, pri uri zgodovine. Ko je učiteljica Dančka s svojim navdušenjem pripovedovala o veličastnih piramidah, mogočnih faraonih in skrivnostni egipčanski civilizaciji, je moja domišljija takoj poletela. Pred očmi so mi oživeli prizori: kraljica Kleopatra, ovita v svilene tančice, Ramzes na prestolu s pogledom, ki ukazuje legije, in hladne, tihe dvorane, kjer počivajo mumije, zavite v tisočletne skrivnosti. Vsaka zgodba, vsaka beseda me je odpeljala tja, kamor si takrat še nisem mogla misliti, da bom nekoč zares šla. A življenje ima svoj ritem in svoje načrte. Sanje o Egiptu so dolgo čakale v meni. In zdaj, ko sem praznovala svoj 50. rojstni dan, sem si končno poklonila darilo, o katerem sem sanjala vse od otroštva – potovanje v Egipt in križarjenje po svetem Nilu z agencijo Oskar. Tako se je začela moja pustolovščina. V deželo, ki me je klicala že dolgo, a sem jo zdaj končno slišala dovolj jasno, da sem ji sledila.
1. dan: Letališče Ljubljana – Letališče Istanbul – Letališče Hurgada
Na zbirnem mestu se nas je zbralo štirideset popotnikov, polnih pričakovanj in rahle treme ob začetku devetdnevnega potovanja v neznano. Med nami se je hitro začutila tista posebna energija, ki se rodi, ko se neznanci v hipu povežejo v skupnost z istim ciljem – odkrivanjem novega sveta. V avli letališča Jožeta Pučnika smo radovedno opazovali drug drugega, se spraševali, kdo bo tisti, s katerim bomo delili mize pri zajtrkih, sedeže na avtobusih, morda celo zgodbe življenja. Naša vodnica, Daša iz Agencije Oskar, je v prostor prinesla svežo energijo. Modrooka in zgovorna, z izkušenim in pomirjujočim nastopom, nam je razdelila vavčerje, gradivo in prve napotke za potovanje. Njene besede so bile točne in prijazne – že takoj je bilo jasno, da bomo v dobrih rokah.
Zvečer smo poleteli proti Istanbulu, kjer smo imeli kratko postajo, prežeto z zaspanimi pogledi in vonjem po turški kavi. Nato smo nadaljevali pot v Egipt in okoli tretje ure zjutraj končno pristali v Hurgadi. Na izhodu iz letališča nas je pričakal naš egipčanski vodnik Ali, nasmejan in buden, kot da ni bila globoka noč. Z nasmehom do ušes nas je pozdravil s prijaznim besedami: »Dobro jutro!« Njegov pozdrav nas je prebudil bolj kot kava in s tem se je naše egipčansko doživetje zares začelo. Po namestitvi v hotel ob Rdečem morju in kratkem počitku, sem se zbudila celo pred budilko – bila sem neučakana. Po zajtrku pa so se pričele prave dogodivščine!
Par sto metrov od hotela smo si izposodili plavutke in maske ter se vkrcali na barčico, ki nas je odpeljala do rajske plaže: turkizno morje, bel pesek, slamnati senčniki, prijazni natakarji… Pogumno sem se podala v vodo. Bilo je nekoliko hladno, a čarobno. Plaža ni bila preveč obljudena, kar mi je zelo ustrezalo. Še bolj pa sem se razveselila, ko so omenili, da imamo na voljo tudi fotografa. Takoj sem se dogovorila za »foto shooting«. Nastale so čudovite fotografije na pravljični lokaciji. Po tem so nas z manjšim čolnom prepeljali nazaj na ladjo, kjer je sledilo snorkljanje. Sprva sem oklevala, v meni se je prepletal strah z navdušenjem, a ko enkrat skočiš v vodo, radovednost prevlada in strah izgine kot milni mehurček. Potopila sem se proti pisanemu koralnemu grebenu in z vsakim zamahom plavala globlje v očarljivi podvodni svet. Med mano so se elegantno zibale barvite ribice, korale so se bleščale v sončni svetlobi, ki je prodirala skozi morsko gladino – počutila sem se kot v pravljici. Po več kot uri čistega užitka in občudovanja morskega življenja nas je na ladji pričakalo slastno kosilo. Utrujeni, a polni vtisov, smo uživali v okusih sveže pripravljene hrane ob vetriču in šumenju valov. Izlet se je počasi bližal koncu, a tik pred vrnitvijo v pristanišče nas je pričakalo še eno nepričakovano presenečenje – družina delfinov! Skočili so iz vode, se igrivo vrteli ob ladji in nas očarali s svojo prisotnostjo. Bil je popoln zaključek čarobnega dne. Sledila je prijetna namestitev, okusna večerja, topel tuš in zaslužen počitek. Jutri nas čaka novo poglavje našega potovanja in komaj čakam, da se začne!
2. dan: Luksor – Tempelj v Karnaku
Petzvezdični hotel, velika mehka postelja in odličen zajtrk. Vsi pogoji so bili izpolnjeni, da se spočita podam v nov dan. Vozili smo se čez Rdeče hribe – gole, suhe vzpetine, občasno prepredene s sipinami peska. Zelenja skorajda ni. Težko si predstavljam, da v takšnih razmerah kdo sploh lahko živi. Po nekajurni vožnji smo prispeli v Luksor, ob brežini reke Nil, kjer nas je pričakala naša križarka Princess Sarah – naš plavajoči hotel za naslednje štiri noči. Ladja je bila čista, prijetna, osebje pa nasmejano in ustrežljivo. Sledila je obvezna birokracija: potni listi, ključi, nastanitev, kosilo … ob 15. uri pa že vkrcanje na avtobus in prvi ogled – tempelj v Karnaku. Ob odkritju je bil skoraj popolnoma zasut s peskom, danes pa ta veličastni spomenik stoji pred menoj. Poskušam ga ujeti s pogledom, s fotografskim objektivom, predvsem pa v srce. Njegova starodavna moč, čar, ki vztraja že štiri tisočletja, je naravnost osupljiva. Hodim po tlakih, kjer so stopali faraoni, občutim njihovo prisotnost v vsakem vdihu. Veličastni stebri, mogočni kipi, vonj kamna, toplota zraka in spokojna tišina v objemu zgodovine – vse to ustvarja nepozabno izkušnjo. Promenada sfing se zdi kot potovanje v drug svet, dvorana stebrov pa človeka kar posrka vase. Uspelo mi je ujeti nekaj zares čudovitih fotografij, a še lepši so neizbrisni pečati, ki jih je pustil ta kraj v meni. Večer je prinesel nočni ogled Luksorja s kočijami. Po okusni večerji smo se zapeljali skozi ulice, kjer so se prepletali razkošje in revščina, smeh otrok, vonj po začimbah, naglica domačinov, odmev koles po tlaku. Vse to je bilo kot prizor iz filma, le da se je dogajal pred našimi očmi. V lokalni kavarni smo ob čaju začutili pristen utrip življenja – glasovi, pogovori, sproščenost pod zvezdnatim nebom.
Osvetljeni templji so nas ob vrnitvi popeljali v mističnost noči. Ko sem zaspala v prijetno ohlajeni kabini ladje, so se misli še vedno sprehajale med templji in sfingami. Bilo je šele drugo jutro našega potovanja, a v meni se je že rojeval občutek, da se piše ena izmed lepših zgodb mojega življenja.
3. dan: Luksor – Dolina kraljev – tempelj Hačepsut
Naša vodnica Daša nam je že zjutraj napovedala pester in razgiban dan. In imela je prav. Dopoldne smo se z avtobusom odpravili proti meni težko pričakovani destinaciji – mogočni in skrivnostni Dolini kraljev. Vožnja do tja je bila sama po sebi svojevrstno doživetje: vijugali smo med skalnatimi pobočji in puščavskimi pejsaži, kjer si človek zlahka predstavlja, da se je znašel v drugem času. Okolica je spominjala na kamnolom, kjer se surova narava sreča z zgodovino, ki še ni rekla zadnje besede. Na številnih mestih smo opazili arheologe, opremljene s čopiči, pincetami in cedilkami – s potrpežljivostjo umetnikov in natančnostjo znanstvenikov so preiskovali vsak centimeter tal. Bilo je 10.30 dopoldne. Sonce je neusmiljeno žgalo pri 34 stopinjah Celzija, meni pa je v tistem trenutku od pričakovanja gorelo srce. Vročina? Zanemarljiva. Grobnice? Neprecenljive.
Prva postaja – grobnica št. 62, grobnica slovitega faraona Tutankamona. Dobesedno sem se zapodila vanjo. Spustili smo se po stopnicah, vse nižje in nižje, dokler nismo vstopili v sobano, kjer je na moji levi počivala faraonova mumija. Na njegovi lobanji so bile vidne sledi udarca – srhljivo in fascinantno obenem. Prijazen paznik mi je naredil nekaj res zanimivih fotografij. Mumija je presenetljivo dobro ohranjena, slike na stenah pa videti, kot da so bile narisane pred nekaj desetletji, ne tisočletji. Vse bi dala, da bi lahko ostala sama, brez gneče ter da bi v tišini vpila čar tistih risb, barv in simbolov. Tudi vonj v grobnici je bil edinstven, kot da bi imel svoj pečat časa. Najbolj se mi je vtisnil v spomin kamniti sarkofag, v katerem je faraon počival skoraj 4000 let. Polna vtisov in s čudovitimi fotografijami, sem že skoraj v teku nadaljevala proti naslednji točki – grobnici št. 34. Pot do nje ni bila najlažja: vodila je po vijugasti stezi navzgor, v hrib, pod neusmiljenim soncem, ki je neusmiljeno pritiskalo na ramena. A v meni je bilo preveč navdušenja, da bi me to ustavilo. Z vsakim korakom sem bila bliže še enemu koščku zgodovine. Ko smo prispeli na vrh, pa – hladen tuš. Grobnica je bila zaprta. Na vratih obvestilo: Zaradi restavratorskih del vstop ni mogoč. V tistem trenutku sem le za hip začutila razočaranje, a vzdušje, ki ga je ustvarjal celoten kraj, mi ni pustilo dolgo žalovati. Takoj smo se obrnili in se podali v iskanje naslednje odprte grobnice. In nismo čakali dolgo, odprla so se vrata v grobnico faraona Siptaha. Že ob vstopu me je prevzel občutek spoštovanja. Dolg, rahlo nagnjen hodnik, katerega stene so bile prekrite s hieroglifi, barvitimi prizori, starodavnimi božanstvi in simboli večnosti, nas je vodil vse globlje. Hodnik se je razširil v prostorno osrednjo dvorano, kjer je kraljeval masiven kamnit sarkofag – skoraj tri metre visok, impresiven in mogočen, kot da še danes varuje faraonovo skrivnost.
Naša tretja postaja je bila grobnica faraona Ramzesa IX. Tukaj me je najbolj navdušil strop – čudovito ohranjen, z intenzivno modro barvo, ki je bila kar nadrealistična. Vse, kar sem pred tem videla le v dokumentarcih, sem zdaj doživela v živo. In ni primerjave – biti tam, v Dolini kraljev, je čarovnija. Magija, ki te odnese 4000 let v preteklost.
Dan pa se še zdaleč ni končal. Nadaljevali smo z ogledom posmrtnega templja faraonke Hačepsut, znanega tudi kot Džeser-Džeseru. Ta veličasten tempelj, vklesan v steno, je pravi arhitekturni čudež. Daša in naš egipčanski vodnik Malak sta nam razložila številne zgodbe, ki jih je mogoče razbrati iz hieroglifov. Šele ko si tam, zares dojameš njegovo velikost – fotografije ga enostavno ne prikažejo v pravi luči. Sledil je obisk delavnice, kjer obdelujejo alabaster. Priznam, pričakovala sem dolgočasje. A domačini so se res potrudili, pokazali postopke obdelave, in izkušnja je bila prav prijetna. Nakup spominkov je bil tako še toliko bolj oseben in zabaven. Zgodovinsko očarani in nakupovalno zadovoljni smo se odpravili še do znamenitih Memnonovih kolosov – dveh mogočnih kipov faraona Amenhotepa III. Vsak meri kar 18 metrov in tehta osupljivih 720 ton. Na fotografijah delujeta mogočno, a ko stojiš pod njima, šele dojameš njuno pravo veličino.
Za zaključek dneva smo se z manjšimi ladjicami vrnili na našo križarko, saj nas je čakala plovba proti mestu Edfu. Po kosilu smo se sproščali na palubi – prijetno je pihljalo, mimo so se vrstile zelene oaze, namakalni sistemi, plantaže … in celo »pirati z Nila«. Gre za lokalne prodajalce, ki iz čolnov ponujajo brisače, obleke in druge izdelke. Glasni možje s temno poltjo in bleščečimi nasmehi, ki z vso vnemo poskušajo skleniti posel. Takšnega načina prodaje pri nas ne poznamo, a se ga nekateri hitro naučijo. Jaz sem jih le opazovala, barantanja namreč ne obvladam. Po večerji smo se zbrali v pritličju hotela. Nekaj žensk, vključno z mano, smo začele klepetati, pridružila se nam je tudi Daša. Pogovor je postal tako živahen, da nas je bilo kmalu že deset. In prav takrat nam je Daša povedala zgodbo o gospodu z lakastimi čevlji v Casablanci. Smeh, ki je sledil, je bil glasen in pristen – prava smejalna terapija. Daša zna pripovedovati, z doživeto mimiko, humorjem in tempom, ki te potegne noter. Čas je minil neverjetno hitro – kar je vedno najboljši znak, da si bil tam, kjer si moral biti. Jutri nas čakajo nove dogodivščine.
4. dan: Luksor – Edfu – Horov tempelj, Esna – Kom Ombo
Ena od prednosti nočne plovbe je prav gotovo ta, da se zjutraj prebudiš v popolnoma novem kraju. Odprem oči, stopim na balkon kabine in že sem v Edfuju. Nova postaja, nova zgodovina, nova priložnost za stik z večnostjo. Pripravljeni na še en dan med »novimi–starimi« kamni, smo po zajtrku zapustili križarko. Popotovanje skozi ozke ulice Edfuja, v ritmu kopit in pod neonskim kaosom lokalne prometne norije, nas je popeljalo do veličastnega Horovega templja. Tempelj je bil v grško-rimskih časih skoraj dve tisočletji pokopan v pesku in blatu. Ko danes stopiš skozi njegova vhodna vrata, se ti zdi, kot da si vstopil v drug svet. Vsak kamen šepeta zgodbe o bojih, o maščevanju, o zmagah bogov. Na stenah je celo zapis, da se je prav tukaj poročila Kleopatra. In zdaj sem tu – na tem istem mestu, kjer je nekoč stala legendarna kraljica Egipta. Neopisljiv občutek. Občudujem te kamne, občudujem zgodovino, ki jo nosijo. Dišijo po času. Po brezčasju.
A tudi raziskovalec potrebuje premor. Preden se vrnemo na križarko, si privoščimo kavo – močno, aromatično, točno takšno, kot mora biti. Nato še enkrat skozi vrvež, mimo konj, prodajalcev in vonjev ulice in že smo spet na ladji, ki nas pelje naprej proti Esni. Po kosilu nas čaka še zadnji postanek dneva – Kom Ombo, tempelj, posvečen dvema bogovoma: Horu in krokodiljemu bogu Sobeku. Tako imenovani dvojni tempelj je nekaj posebnega – ne le zaradi arhitekture, temveč zaradi presenetljivo naprednih zapisov. Na stenah odkrijem upodobitve kirurškega pribora, do zadnje podrobnosti. Neverjetno je, kako sodobno izgleda! Skalpel, klešče, pincete . vse narisano z milimetrsko natančnostjo. Kar težko je verjeti, da so Egipčani vse to poznali že pred tisočletji. Še eno presenečenje – v eni izmed stranskih sob so razstavljeni mumificirani krokodili. Mumificirali so celo krokodile in jih polagali v grobnice, da bi v posmrtnem življenju spremljali faraone. Utrinek, ki mi bo za vedno ostal v spominu.
Dan smo zaključili na palubi križarke, ob hladni pijači, sproščenem klepetu in iskrenem smehu. Skupina sopotnikov se je že lepo povezala. Vsak ima svojo zgodbo, vsak svoje navdušenje. A danes se moramo zgodaj posloviti. Jutri nas čaka prav poseben dan – bujenje že ob 3.30 uri zjutraj. Pa vendar, tudi zaspanka, kot sem jaz, bom z veseljem vstala sredi noči. Zakaj? Ker nas čaka Abu Simbel – tempelj, ki naj bi ga videl vsak, ki pride v Egipt. Lahko noč, sanjam že podobe Ramzesa in templjev v pesku.
Egipt in križarjenje po Nilu (2. del) >>
Pridružite se nam na potovanju po Egiptu in križarjenju po Nilu >>
