Egipčani so nori na nogomet.
Verjetno vam v tem prvem stavku nisem povedala nič novega. Ampak tu se ob pomembnih nogometnih tekmah čas res ustavi! Razočaranje, ko se njihovi nogometaši niso uvrstili na letošnje svetovno prvenstvo, je bilo popolno. Egipčane so iz prvenstva izrinili njihovi večni rivali Alžirci, zato je bilo vse skupaj še toliko bolj boleče. A ker se kar nekaj velikih nogometnih držav ni uvrstilo na prvenstvo, so se kmalu sprijaznili z usodo.
Tu v Egiptu si tekme svetovnega prvenstva lahko spremljal po televiziji le, če si kupil posebno kartico, preko katerih so ti omogočili gledanje določenih športnih programov, ki so prenašali tekme. Cene teh kartic so bile precej visoke, zato smo tu na Katarini nogomet spremljali v lokalni čajnici.
Ko je bila na sporedu prva slovenska tekma, nisem vedela kaj narediti. Naj grem gledat tekmo, ali ne. Vedela sem, da bo v čajnici polno moških, katerim se bo zdelo čudno, da tudi ženska pride spremljat nogomet. Doma sem prepričevala Marijano, naj gre z mano v čajnico, da gledanje tekme sploh ne bo tako dolgočasno … Ni mi je uspelo prepričati.
Tako sem se v čajnico podala sama. Še prej sem poklicala najinega stanodajalca Gabalyja in ga vprašala, če bo prišel gledat tekmo. Veliko lažje bi mi namreč bilo, če bi bil tam nekdo, ki ga poznam. »Seveda bom tam,« mi pravi Gabaly in dogovorila sva se, da se dobiva pred čajnico. Ko sem prišla tja, ga še ni bilo, tekma pa je že intenzivno potekala. V trgovino sem si šla kupit bučne peške in upala, da se bo Gabaly v tem času še prikazal. Ko pridem iz trgovine, ga še vedno ni bilo. Zato sem se odločila, da v čajnico vstopim sama.
Pred malo televizijo se je gnetlo kakšnih dvajset beduinov, vsi so glasno spremljali tekmo. Kar naenkrat pa nastane smrtna tišina, le glas televizijskega komentatorja je donel po prostoru. Vsi so gledali vame, kot da bi padla z lune. V tistem trenutku sem si želela, da bi se vdrla v zemljo. Bil je čuden občutek. Njihove poglede sem prav čutila na sebi in malo je manjkalo, da se nisem obrnila. A nisem se obrnila, dvignila sem glavo, stopila do njih in dejala:»Pozdravljeni vsi skupaj. Jaz sem iz Slovenije.« In takoj so se jim na obrazih narisali nasmeški, ponudili so mi stol in mi hiteli razlagati, kako ne marajo Alžircev in da si želijo slovenske zmage – čeprav niso imeli pojma, kje je sploh naša država…
Tako smo skupaj spremljali nogometno tekmo in navijali za naše. Znova pa smo se dobili tudi na preostalih dveh tekmah slovenske reprezentance.
Nina
