Sredi Atlantika, na petini poti med Lizbono in Miamijem leži majhen otoček – Madeira. Komaj 57 x 22 km je velik in človeku se zazdi, da v tej odmaknjeni deželi ni kaj dosti početi. Ko pa enkrat vstopiš na otok se zazdi, da se pred teboj povečuje v nedogled – skoraj ga ni ravnega prostora in še letališča niso mogli zgraditi, ne da bi polovico pristajalne steze naredili na stebrih! Madeira je en sam klanec navzgor in navzdol. To pa ustvarja dramatične prizore, kakorkoli vržeš oko.
Ko se sprehajate v subropskem zelenju ob morju, se skoraj ne zavedate, da ste dejansko na okoli 3.000 metrov višine velikega ugaslega ognjenika, ki poganja z oceanskih tal. Prava mala Fudžijama ali Kilimandžaro skupaj v višino meri dobrih 5 km. Eden zadnjih ostankov Atlantide tako s trdnimi bazaltnim kamninami kljubuje morju in času … samo za vas!
Madeiro z vseh strani gloda morje. Povsod vidimo visoke klife, ki jih še danes spodjeda razpenjeni ocean nekje daleč spodaj. Najvišji klif je Capo Girao, ki se dviga kar 580 m iz peneče beline. Kar pretresljiv je pogled navzdol, od koder se sicer razpira čudovit pogled na glavno mesto, Funchal. Pa je klifov po celem otoku, kolikor želite. In morda prav ta igra morja in trdega bazalta ustvarja čudovito energijo, ki človeka kar dviga v gibanje, aktivnost, delovanje. Če dodamo še stalen osvežilen atlantski vetrc, smo že na nogah za naslednjo akcijo!
Madeira je raj za aktivne počitnice. Slovi po “levadah”, to je sistem kanalov z vodo, s katerim so domačini razpeljevali dragoceno tekočino po otoku. Veliko jih še danes deluje. Pravijo, da je levad čez 1250 km, ter da je to največji še živeči akvadukt na svetu! Levade pa so raj za ljubitelje pohodništva – ob njih je vedno prijetna potka, same levade pa imajo le minimalni padec. Ni redko, da hodiš 4 in več ur ob levadi, pa ne narediš več kot 20 metrov višinske razlike. Ker je otok tako dramatično različen, je skoraj ni levade, ki bi se “ponavljala”. Vsaka ima svoje lepote, so pa nekatere lepše od drugih! Krajših sprehodov pa je, kot jih duša želi.
Madeira se ponaša z zimzeleno subtropsko klimo; med poletjem in zimo ni večjih razlik, bolj so razlike med severom in južnim delom otoka, kjer beležijo preko 300 sončnih dni! Enkratna klima je raj za bujno rastlinje in povem vam, kamorkoli pogledate, vidite eno samo zelenje. A to še ni vse – na otoku raste polno eksotičnih rastlin – glavne so banane, pa avokado in mango, papaja in … Ko se sprehajaš po tržnici tudi poznavalec v zadregi prizna, da vsega tropskega sadja pa le ne pozna! Vedno sveže tropsko sadje in sadni sokovi so gotovo ena radostnih poslastic.
Madeira pa ima gurmaskih specialitet še veliko! Na otoku točijo odlično vino, tudi kava je tu kar najboljša in naj vam zaupam – poznajo kar štiri izraze zanjo in to je prva stvar, ki se jo na otoku naučite. Slastne so tudi zelenjavne juhe, seveda v glavnem obogatene z okusom mesa … Specialiteta pa je espada – riba mečarica, ki jo lovijo okoli otoka na globini preko 700 m; je mehka in slastnega okusa, zabeljena z olivnim oljem in lokalno zelenjavo. Domačini prisegajo na “bakaljau”, polenovko, ki ima poseben okus in jo je vsekakor treba poizkusiti. Tudi za ljubitelje mesa je več kot poskrbljeno.
Glavno mesti je Funchal. Leži v teatru treh hudournikov, ki se s strmega pobočja zlivajo v pristanišče. Majhno je in pregledno, ni velikih zgradb in celega se da prehoditi peš. Ob morju je pristanišče in promenadna ulica, le ulico v notranjost pa navduši pravo madeirsko vzdušje; pod globoko senčko mogočnih dreves je ulica ena sama kavarna na prostem. Na granitnih kockah pločnikov so mizice in stoli, za katerimi sedijo domačini in uživajo v obilju časa. Sedijo, pijejo odlično kavico, gledajo dogajanje okoli njih … Spokojno, madeirsko … Tudi sam pozabim, po kaj sem prišel.
Madeira slovi po enkratnem rastlinju. Najprej so tu čudoviti botanični vrtovi, kjer najdeš prav vse – kaktusi rastejo ob bananah, kostanjih in avokadih … Da o CVETJU niti ne izgubljamo besed. Cel otok je en sam botanični vrt, po katerem se sprehajaš, uživaš, meditiraš … Še posebej v aprilu in maju, ko se otok odene v cvetno preobleko. Ni naključje, da je praznik cvetja največji praznik na otoku. Na otok neverjetnih kontrastov začnete pri subtropskem podnebju ob morju, potem pa se slabo urico vzpenjate do vrha gora na okoli 1.800 m in pri tem zamenjate kar štiri klimatske pasove. Pokrajina se dobesedno spreminja pred vami, za vsakim ovinkom je drugačna …
Ne smemo pozabiti na prijazne, pozorne in čutne domačine! Tipičen Madeirčan je nekako Portugalec na kvadrat. Prijetni so, večinoma nekoliko temnejšega pigmenta in temnolasi. Takoj začutiš njihovo vibracijo, so počasnejših in mehkejših gibov, a kar jih najbolj določa je njihova očarljiva čutnost. Če to zlijemo z nekoliko “fadovske” otožnosti in na drugi strani zasanjanim obmorskim temperamentom, kaj hitro vzljubimo njihovo identiteto. Pa še to: ko hodiš po pločniku in samo pogledaš na cesto, avto že ustavi in počaka, da greš čez. Kolikokrat sem šel čez samo zato, ker mi je prijazni domačin tako ustavil!
Kljub razvijajočemu turizmu Madeira še vedno ostaja kot je; sproščena, umirjena, lagodna, sanjava in težko dostopna princeska sredi Atlantika. Morda je čas, da tudi vi utrgate njen cvet?
Lep pozdrav s sončne Madeire, Oskar
