Piše: Branko Struga
Indijski avtobus nas pelje proti nepalski meji. Z oblačnega neba padajo dežne kaplje poznega monsuna. Cesta je zgrajena na nasipu, višje od okoliške ravnine. Zato se premikamo. Riževa polja, pasovi dreves in grmovja, skoraj vse, kamor seže pogled, je pod vodo. Poplave so vsakoletne, osnovna infrastruktura in življenja ljudi pa prilagojena nihanju vodne gladine. Ravnina je brez konca in ji ni mar za politične meje. Sega še kake trideset kilometrov na nepalsko stran, preden se teren začne dvigati v hribovje. Tu vlada tropska klima. Za hribi so 4.000 metrov visoke gore, potem pa zasneženi in ledeni vrhovi Himalaje. Kot streha z alpskim naklonom po kateri voda teče proti jugu, v porečje reke Ganges. Mati Ganga vso vodo s severa usmerja proti vzhodu. Neverjetne količine padavin zbira v svoje naročje. Spušča jih skozi kmetijske predele in končajo v Bengalskem zalivu Indijskega oceana.
Kljub zapoznelemu monsunu je potovanje v indijskem delu teklo gladko, brez vsakih težav. Do Varanasija. Staro mesto leži na vzpetini, ob Gangi. Ko smo se popoldne tja pripeljali z rikšami, me je pogled na narasle vode pošteno presenetil. Moji sopotniki so bili tu prvič in niso imeli primerjave. Reka je bila zemeljsko rjave barve in se je razlivala mnogo višje kot pa običajno. Znamenitih kopalnih ploščadi ni bilo nikjer, vsepovsod so bili le rečni valovi. Tudi leseni čolni za prevoz turistov so izginili. Zaskrbljeni čolnarji so jih iz previdnosti potegnili na kopno. Svetišča najbližja reki je do umika in vsaj v višino dobrega metra obiskala voda. Še za kremacijo pokojnikov je zmanjkovalo prostora. Niti najmanj pa si nisem mislil, da bo celotno nepalsko nadaljevanje obeležilo deževno vreme.
Cviljenje zavor je zaustavljalo avtobus in priklicalo voznike rikš. Cesta je bila blatna in vedeli so, da danes zagotovo ne bomo vlekli kovčkov. Prikazal se je nepalski vodič, pozdravil skupino in nas pospremil na indijski del obmejnih formalnosti. Meni je omenil težave na nepalski strani meje. V 24 urah je v smeri Katmanduja padlo skoraj 350 mm padavin. Prožili so se zemeljski plazovi, zapirali so ceste. Številni kraji so bili pod vodo. Po telefonskem pogovoru z agencijsko pisarno smo z odločitvami sklenili počakati jutro. Opremljeni s turističnimi vizami in svežimi vstopnimi žigi, smo, zdaj že v nepalskem hotelu, legli k počitku.
Na prvi jutranji ogled nas je pospremilo sonce. Pogumno smo se odločili poskusiti z vožnjo v narodni park Chitwan, proti vzhodu. Napredovali smo počasi. Cesta, ki je v normalnih pogojih bolj podobna gradbišču, se je na nekaterih odsekih spremenila v blatno jamo. Pa je vseeno šlo. Le odseka pod ogromnim hribom razrahljane zemlje ne bom kmalu pozabil! Šofer je z enim očesom uprtim v cesto in drugim v namočeno vzpetino, mojstrsko opravil blatno prečenje. V Saurahi, na robu narodnega parka, so nam razdelili ključe hotelskih sob. Reka Rapti, so povedali, je včeraj prestopila 4 metre visok varovalni zid in zalila polovico mesta. Kraj živi od turistov in meščani so posledice poplave počistili prej kot v 24 urah.
Kaj je zemeljski plaz, preden zdrsne po pobočju? Gomila ali pa kar hrib razmočene zemlje. Kaj ta hrib blata drži na mestu do zdrsa? Zakaj stotine avtomobilov peljejo pod njim, naslednji pa več ne? Pred Katmandujem je zemeljski plaz v reko Trisuli potisnil dva polna avtobusa ljudi. S prvega se je rešil le en potnik. Ostale so potapljači še naslednje jutro iskali v vodah narasle reke.
Proti nepalski prestolnici smo krenili ponižno, pripravljeni na čakanje v kolonah. V glavnem so uspeli usposobiti cesto. Je pa popustil plaz na naši včerajšnji etapi. Cesto so do preklica zaprli. Katmandu leži na nadmorski višini 1.400 m. Če se mu bližaš z juga ali jugozahoda, te glavni vzpon čaka na zadnjih tridesetih kilometrih. Odločili smo se izogniti gneči in za zadnji del poti izbrali daljšo alternativo, čez skoraj dva tisoč metrov visok prelaz. Pozno popoldne smo se spustili v katmandujsko dolino. Komentar najmlajše članice skupine: »Dobili smo več, kot je obljubljal program, saj smo videli dele Nepala, ki ostajajo skriti očesom običajnih turistov!«
V katmandujski dolini so napovedovali dež. Pa smo se po njenem robu, skozi vasi, obilje pridelkov in mimo delovnih domačinov, sprehodili v soncu. V sotočju dveh rek podeželskega mesta Panauti, je voda spet tekla po strugah. Za sabo je pustila obilje rjave zemlje, ki jo je mladina udarniško odstranjevala in s samokolnicami vračala toku reke. Napačen naslovnik, so dejali! Pospravljali so po poplavi, na opečnatih ulicah starega mesta sušili sveže pobrani riž in se pripravljali na praznovanje praznika boginje matere. Njeno področje je rodnost in rodovitnost, včasih pa tudi vzame, kdo bi ji zameril!
Tu smo, zadnji dan epskega potovanja, v Pašupatinatu, svetišču boga Šive. Včasih mu pravijo uničevalec oblik. On spet poenoti, kar je tvorilo mnogoterost materialnega sveta. Sladek vonj v zraku se dviga z upepelitvenih grmad. Slovo ljudi, katerih čas se je iztekel. Zadnji pozdrav ljubečih in bližnjih. Soočeni z minljivostjo, negotovostjo in lastno smrtjo, pobegnemo novim zgodbam naproti.
Zdaj zagotovo, vsaj do naslednjega leta, odhaja tudi monsun.
