Piše: Neža Repnik
Speči vrhovi potopljenega gorovja Andamanskih otokov, arhipelaga v jugozahodnem delu Indije, se vedno mistično prepleteni s sončnimi žarki in oblaki prikažejo na daljnem obzorju in nas prijetno pozdravijo, ko pristanemo na letališču v glavnem mestu Port Blair.
Tam živijo živahni domačini toplega srca, ki vsakega prišleka spremljajo s skrivnostnimi pogledi. Prebivalci niso vajeni tujcev ali mednarodnih turistov, saj jih mnogi sodobni popotniki še niso našli na zemljevidu sveta. Odmaknjeni so, kar nam daje priložnost, da jih doživimo na svoj način.
Zgodovinski zapisi različnih pomorščakov, osvajalcev in trgovcev so jih opisovali z več imeni: Otoki Kanibalov, otoki Handuman iz indijskega epa Ramayane, ˝Deželo golih˝ in ljudi kot ˝Črne divjake.˝ Popotniki iz različnih koncev sveta so prihajali in se čudili tem skrivnostnim otokom, kjer so ljudje živeli prvinsko in prvobitno. Dva arabska popotnika iz 9.stoletja sta jih opisala kot otoke Najabulus, kjer živijo temni goli ljudje z mehkimi lasmi in ogromnimi stopali, ki zakrivajo intimne dele le z drevesnimi listi in jedo surovo človeško meso.
Marco Polo jih je v 13.stoletju obiskal na poti na Kitajsko in jih imenoval ˝Angamaian˝ – Angamanski. Opisoval jih je kot ljudi z glavami psov mastifov z velikimi zobmi in očmi ter kot ene izmed najbolj okrutnih, ki pojedo vse ljudi, ki jih ujamejo, če niso njihove rase.
Domišljija obiskovalcev res ni imela meja.
Pa je še danes tako? Kako bi se počutili, če bi živeli v preprostih hiškah iz palminih listov, obdani z jutranjim žvižganjem ptic v vlažnem tropskem gozdu in bili odlični bojevniki, ki bi z lokom in puščicami nabirali in lovili svojo hrano? Brez hedonistničnih razvad danšanjega časa? Brez interneta?
V sedanjosti je življenje na Andamanskih otokih seveda drugačno in bolj razvito, zato so se nekateri običaji spremenili in izkoreninili, vendar še do danes obstajajo štiri etična plemena imenovana ˝Negrito˝ – Onge, Jarawa, Severni Sentinelci in Veliki Andamanci, ki ohranjajo prvobitno življenje in živijo na določenih delih Andamanskih otokov, ki so zaščiteni s strani indijske vlade in zato nimamo dostopa, da bi jih lahko pobližje videli in spoznali.
Na našem potovanju po Andamanskih otokih najbolj spoznamo življenje plemena Jarawa ali ˝ljudi zemlje˝, ki je naseljen na južnem in osrednjem delu Andamanskih otokov, v okolici regije Baratanga in jih je številčno največ. So neverjetni lovci, ki hrano še vedno lovijo na svojem ozemlju in so s tem popolnoma odvisni od gozda in morja.
Njihovo življenjsko ozemlje se nahaja na edini 360 km dolgi magistralni cesti do severnega dela otokov, zato se stikom z zunanjim svetom ne morejo popolnoma izogniti. Življenski slog, ki se je oblikoval že od začetka človeštva, je bil močno prekinjen. 55.000 let je bilo to pleme popolnoma izolirano in nedotaknjeno s strani sodobne civilizacije!
Tudi mi bomo prečkali to pot, saj se naše potovanje začne na južnem delu otoka v glavnem mestu Port Blair in potem nadaljujemo čisto do vrha arhipelaga, večjega mesta Diglipur, kjer se bomo prepustili divjim tropskim plažam, kjer smo na samotnih otočkih sredi ničesar našli spokojnost in mir.
Iz ˝civilizacije˝ se bomo podali na pravo pustolovščino in odklop iz realnosti! Dolge vožnje čez zeleno okolico, prepleteno z visokimi kokosovimi palmami in z gostim rastjem, nas bodo popeljale v srčiko gozda ter spoznali bomo otoške prebivalce, ki živijo v preprostih barvnih hiškah. To je življenje!
Kaj pa če se mogoče lahko kaj naučimo od njih? So res tako okrutni in sovražni?
Lahko na našem potovanju postanejo naša spoznanja o prebivalcih Andamanov malo bolj mehka, sočutna? Iz črnih možicov kmalu postanejo naši prijatelji.
Vabim vas, da pozabite pričakovanja in predstave o Indiji in se prepustite otoškemu življenju Andamancev, saj vam bo tropski del Indije pričaral nepozabno avanturo vašega življenja!
Spodnji zapis sopotnice Pie, ki je z nami potovala v februarju na Andamanske otoke.
Potovanja na Andamane ne bom nikoli pozabila. Čudoviti so in priporočam jih vsakomur, ki ima rad naravo in sproščeno vzdušje. Narava je krasna, veliko je tropskega gozda, kar mi je zelo všeč. Palme rastejo na vsakem kotičku, prav tako pa so čudovite plaže. Še posebej mi je všeč, da Andamani še niso turistično razviti, zato smo bili na plažah lahko sami, prav tako pa tudi bolj občutiš in doživiš kulturo in njihov način življenja, če ni toliko turistov.
Otoki imajo ogromno majhnih plaž in kotičkov za večerno druženje, gledanje sončnih zahodov in ponoči zvezd, kar mi je bilo res svetovno in sem se počutila kot, da sem resnično spadam. Vsak večer smo gledali sončne zahode iz drugega dela otoka, vsak je imel svoj čar in prav vsi so bili čudoviti.
Ljudje na otoku so zelo sproščeni in odprti. Radi se pogovarjajo, tako da spoznati nove prijatelje na Andamanih ni težko. Nobenemu se nikamor ne mudi, vse je tako “v izi”. Radi se družijo in kadar se odpravijo kam in srečajo prijatelja ali pa vedo, da se bodo peljali mimo se vedno ustavijo in izmenjajo par besed, nato pa gredo dalje. Prav tako se prijatelji in družine med sabo večkrat čez dan pokličejo, kar je res lepo.
Težko je opisati vse občutke, ki sem jih doživela, toda prav vsi so bili pozitivni in nepozabljivi.
Počutila sem se, kot da sem res spadam, kot da je to moj drugi dom.
