Piše: Oskar Savarin
Potovanje v Oskarjevo Indonezijo >>
Najprej obstajajo »predpopotnik«, način potovanja in dežela, relief. Potem pride trajanje kot nežno prepletanje in medsebojna igra vseh treh – potovanje. In na koncu rezultat kot vedno nepredvidljiva posledica – moč doživetij. To je pravi vrstni red. Drugo so le slike.
Predpopotnik je tak kot je, žrtev stanja v trenutku pred potovanjem, vpet med svoje obremenitve in mostove, ki vodijo prek vabljive studenčnice sedanjosti. Način daje ali jemlje moč trenutkom potovalne sedanjosti, relief omogoča – poudarja ali blaži. Takšna je razporeditev vlog. Ni pomemben predpopotnik s svojimi pričakovanji in željami, temveč potovanje samo: prepustitev, pozaba lastne pomembnosti, potop vanj – v njegov način in relief. To je pravi čar, čar sladokusnega uživanja prelestnih dobrot. S časom in pozornostjo, polnim čutenjem vse večje enosti sebe in reliefa. To je višek, a vendar le ena slika.
Teh pa je veliko. V Sulawesi sem vstopil kot tujec. Bil je vlažen topel tropski večer. Ladja je pristala … hrup in gneča levantinskega življenja ob njenem boku. Nič prijetnega ni bilo: prebijanje džungle vpijočih trgovcev, ponujajočih taksijev in rikš – gneča teles in prtljage, gneča potu in vonjav, prava agresija okolice. Nek nori svet, v znojnem nelagodju, tuj in neznan. Prekrit z nočjo v vlažni tropski vročini. Nikogar ne poznam, nikomur ne zaupam … majhni čokoladni možici v sencah noči. Kot bi se vsi stegovali za moj denar – beli človek s svojo senco.
Stik dveh neprilagojenih reliefov, dveh samobitnih različnosti, tujcev. Trenje, negotovost. Za Sulawesi le še en Misterrr – belec pač. Zame le še en relief – Sulawesi. Tako se je začelo. Tako se vedno začne. Vedno isto nelagodje srečanja dveh različnih zgodb, življenj. Potem previdno ogledovanje in prvi nezaupljivi stiki. Morda prav zato nepotrebno grobi, neokretni, brez elegance ali šarma. Bolj na silo in z odporom, kot vsiljena sopotnika, nebodigatreba drugemu, a združena na najinem delu poti. Nekako je treba pač živeti skupaj.
A to je le prva slika; narivanje površin dveh reliefov, trenje … trajanje, stopnjevanje. Pok! .. in sprostitev, čutenje … Konec vsiljevanja, začetek sprejemanja, spoznavanja. Prva skupna razumevanja, odprte povezave, pretok informacij. Spletanje dveh različnosti… Sulawesi vstopa vame in jaz vstopam vanj. Vedno močneje, z vse večjo strastjo, rahločutno nežnostjo, globjim čutenjem. Odkriva se nova razsežnost – globina. Tako se vedno dogaja, a še nikoli – ne prej in ne potem – s tako silovito, a preprosto in nevsiljivo čutnostjo. Da, jalan, jalan (ind. Potovanje) po Sulawesiju je hkrati dvojno potovanje – vanj in vase; hkratnost dvojnih prodiranj v nove in nove skupne imenovalce. Vstopanje v Sulawesi je odkrivanje lastnih globin.
Vendar, ali za prav vsakogar? Kaj je tropski raj tistemu, ki zanj ne ve? Kako naj samobitnost sulaweškega drobovja prinese bogastvo hrupa in zabave željnemu mladincu, kako naj bi arhaična preprostost življenja predstavljala veselje udobja vajenemu turistu hiltonovskega prestiža, kako naj bi prvinska narava navdušila prenapetega samopomembneža, ki misli, da živi visoko nad njenimi krošnjami?
Pravo razmišljanje, tako se zdi. A morda le ena slika. Slika posvečenih in neposvečenih, tako pogosto videna na vseh straneh neba.
Resnica je preprosta – prav za vsakogar, ki hoče doživeti sebe, Sulawesi in njuno strastno razmerje. Ostalo so predsodki, megla in pesek v oči. Turizem in udobje peljejo površine po površini, odstopanja so majhna, cena pomembna, vsakdo potuje zaradi tistega, kar plača. Sladokusno popotništvo pa pelje v hkratnost površin, v globine in čutenja; plačaš le za površino, vse kar je globlje pa je čisti višek – profit, od katerega ne boli glava – lastno bogastvo. Z vse večjo globino doživljanja se manjša pomen udobja… Ko postanem glavni igralec v lastnem filmu se mi dogaja… Le vstop je včasih bolj težak.
Dva meseca kasneje. Vračam se domov.
Bil je vlažen in topel tropski večer; ladja je pristala, hrup in gneča levantinskega življenja ob njenem boku. Nič neprijetnega ni bilo. Džungla vpijočih trgovcev, ponujajočih taksijev in rikš – gneča teles in prtljage, gneča potu in vonjav, prava milina poznane okolice. Prijeten, običajen svet. Nikogar ne poznam, a nobenega strahu, nobenega nezaupanja do teh prijetnih čokoladnih možičkov, nasmejanih v sencah zvezdne noči.
Ladja odhaja. Ali odhajam tudi sam?
Le najini sliki, Sulawesi, najini zgodbi gresta svojo pot. A v moji zgodbi živiš svoje življenje dalje, del tvoje zgodbe zdaj potuje v meni. Nikoli več ne bo tako, kot je bilo. Vedno je tako. Vedno se tako konča. Konča? To je morda tudi ena slika …
Oskar, 1996