Piše: sopotnica Duška Praprotnik
Vam je dolgčas, pa ne veste, kam bi šli? Bi poskusili dober rum in cigaro, pa nikoli nimate družbe ali časa? Bi zaplesali v ritmih salse, pa nimate soplesalca? Imam rešitev za vas :). Pravi odgovor na vse to je Kuba. Tam vam ne bo dolgčas, ker se dogaja podnevi in ponoči. Čez dan boste uživali v dobrem rumu, koktajlih, cigari, zvečer pa boste zaplesali na ulici ali v klubih, ki so namenjeni plesu in zabavi.
Sliši se dobro in tudi je. Vse to nas je čakalo že ob prihodu. Vsepovsod koktajli dobrodošlice, nasmejani obrazi in prijazni ljudje. A da ne bo pomote, Kuba nima le enega obraza. Ima dva. Enega kaže 
turistom, drugega pa živijo domačini po principu znajdi se, ker ti država ne bo pomagala. Kako bi le, saj z zdravniško plačo 30-ih eur enostavno ni moč preživeti. Zato pa cveti trg na črno, ker lahko domačini kupujejo in prodajo čisto vse. Seveda za nacionalno valuto, saj do konvertibilne niso upravičeni. Razmerje med valutama je 1:25. To pomeni, da za en konvertibilni peso, dobijo 25 nacionalnih. Na mesec so upravičeni do nakupa omejene količine živil kot je npr. 6 jajc, 1 kg moke, 1 kg sladkorja, nekaj riža in to je že skoraj vse kar pripada eni osebi. Živila lahko kupujejo v za to namenjeni trgovini. Če pa imajo srečo in dobijo kje kakšen konvertibilen peso, pa si lahko za evropske cene privoščijo »fasngo« tudi v ostalih trgovinah.
Prvič v življenju se mi je zgodilo, da so me ljudje prosili za milo in ne za denar. Si predstavljate, da nimajo niti za milo ali za 5 dag zenfa, kakor temu rečemo? Še dobro, da so tu hoteli, kjer ostaja milo in šampon, da smo lahko pobirali in dajali naprej. Bedo in revščino je čutiti vsepovsod, saj živijo dobesedno 60 let za časom. Nimajo mehanizacije in strojev, nimajo ničesar. In zakaj je tak
o, boste vprašali? Zato, ker se režim od šestdesetih let prejšnjega stoletja ni spreminjal in je še danes tako. Kuba je pod embargom in po razpadu velike Rusije, jim le-ta ni več pošiljala denarja in vsega kar so potrebovali. Čez noč so jih pustili na »suhem« in zdi se, kot da bi triletnega otroka zapustila mama. Se pa vsi sprašujemo, zakaj na Kubi niso prej pomislili na to, da za večno ne more biti vse subvencionirano in podarjeno. Enostavno. Kubanci se ne ukvarjajo s preteklostjo in prihodnostjo. Preprosto živijo za ta trenutek in zdaj. Izjema je revolucija in vse kar je povezano z njo. Vsepovsod so propagande, slike, reki, načela velikih revolucionarjev in štirih komandantov. Che jim še vedno pomeni vse kar obstaja. Pomeni upanje, upor, revolucijo, boljši jutri. In zakaj ravno Che? Najbrž zato, ker je že pokojni. Upali smo le, da se v času našega bivanja na Kubi nebi v javnosti pojavila informacija
, da je njihov predsednik Fidel preminil. To bi bila katastrofa, dnevi žalovanja in vprašanje kaj še vse. A ja, pa da slučajno nebi kdo na glas izgovoril imena Fidel in Raul. Tega se ne sme! Resno. Malo smešno je, da svojega predsednika ne smeš omeniti v javnosti, ampak tako je. In se ne spraševati zakaj. Drugače pa je njihova politika za nas čudna in nerazumljiva. Živijo čisto drugače, na nek svoj miren način. Ampak to je najbrž tako kot z okusi, o katerih se ne razpravlja.
In ko že omenjam okuse, ne morem mimo hrane. Na Kubi ne boste doživeli kulinaričnih presežkov, ker enostavno ne znajo ali pa nimajo interesa pripraviti še kaj drugega kot riž s fižolom, pečeno banano in sladek krompir, ribe ter pečenega piščanca, svinjino in samo za turiste govedino. Ja, samo za turiste, domačini je ne smejo oz. ne morejo priti do govedine, ker jo je izredno malo in s tem tudi izredno drago meso. Kmet sicer lahko goji goveda, vendar je v lasti države. Ne sme jo zaklati in jo predelati v meso, prodati jo mora državi in potem država naprej z njo razpolaga. Zato tudi ni mleka, oz. je izredno drago. Prav tako skoraj ni mlečnih izdelkov. Pozimi je sadje zdesetkano, to po
meni da je na voljo bore malo vrst sadja kot npr. ananas, banane, guava in papaja. Na žalost gojijo zelo malo zelenjave, baje zato, ker nimajo nobene strojne mehanizacije. Drugače je zemlja zelo rodovitna in podnebje ustrezno in če bi za hišo naredili vrtiček, bi zemlja rodila veliko več kot le korenje, rdečo peso, kumare, fižol in sladek krompir. Ampak, tako pač je. Take it or leave it.
Kaj pa koktajli in rum ter cigare? Tudi tega imajo tam doli v izobilju. Rum… veseli otrok sladkornega trsa, v vseh možnih variantah. Ne samo v raznih koktajlih, tudi v kavi je prisoten in celo jastoga pripravijo z rumom, če želiš :).
Ne morem pa mimo Havane kjer kraljujejo kolonialne stavbe stare okoli 100 let ali več, ter stari ameriški avtomobili. Zakon! To je treba videti. Ko sem prišla v Havano, sem imela občutek, da se sprehajam nekje v filmski kulisi. Že tako mi je bilo vse tako fascinantno in lepo, kaj šele če bi po neki sreči dobili ogromno denarja, 
vložili malo truda in časa in vse skupaj obnovili… Bilo bi najlepše mesto na svetu. Ampak očitno tako mora bit, saj tudi stari avtomobili pašejo poleg in domačini z debelimi cigarami v ustih, posedajoč na vhodu svojih hiš. Iz daljave se sliši salsa in vse skupaj popelje v nek stari gangsterski film… :).
Za vse, ki se še odločate ali obiskati to prelepo tropsko otoško državico sredi karibskega morja naj svetujem, da to storite čim prej. Ne bo vam žal. Kuba se hitro spreminja in z njo vsi odtenki, medtem ko za enkrat osnovna barva ostaja enaka. Vsaj dokler je še F na oblasti. Kaj bo po tem, se ne ve. Lahko bo še slabše, lahko bo bolje. Ampak, kaj bi se s tem obremenjevali saj živimo tukaj in zdaj.
Kuba je čisto drug svet. To, je enostavno treba doživet.